Topic outline

  • General

  • I – ZGODOVINA FORMALNEGA UREJANJA DEDIŠČINE

    • 1. UVOD

      • 1.1 UVOD Page

        Nujnost nadzorovanja in varovanja ogrožene dediščine je v zgodovini arhitekture prisotna že stoletja. Že stare civilizacije poznajo usmeritve vzdrževanja in obnove pomembnejših arhitektur. Po skromnih začetkih poznega osemnajstega stoletja je disciplina arhitekturne prenove našla svoje mesto tudi pri državnikih 19. stoletja, predvsem v Franciji, Angliji in Italiji. Kljub temu, da je bil glas strokovnjakov šibek, so imele akcije na tem področju pomembne rezultate v razvoju teorije. Doktrine so brez dvoma med najbolj razširjenimi akti, ki so oblikovali metodologije na mednarodni ravni. ... MORE >>

      • 1.2 TEORIJA VAROVANJA Page

        Najprej je treba pri razvoju varovanja upoštevati kriterije in vlogo strok in strokovnjakov. Obstaja množica študij, ki zagotavljajo odgovorno znanstveno varovanje z zahtevami kulture današnjega časa. Kljub temu, da je stroka zaščite in varovanja obrti in arhitekture prisotna vse od antike, sta danes pomembni predvsem dve ravni. Prva, predznanstvena doba (ki pokriva prve civilizacije do 18. stoletja) varovanja spomenikov, slik in kipov, je bila obrtniška in izkustvena, usmerjena predvsem v popravilo, preprečevanje škode in razkroja, nadomeščanja izgubljenih elementov ali v njihovo zamenjavo. V to spadajo tudi ideologije in drugi argumenti (ekonomski, politični...). Metode so bile vezane na obrtniške delavnice, kjer pravzaprav ni bilo razlik med obrtništvom in varovanjem.


    • 2. PIONIRJI VAROVANJA ARHITEKTURE

      • 2.1 PIONIRJI Page

        Eden prvih strokovnjakov na tem področju je bil italijanski arhitekt Leon Battista Alberti v petnajstem stoletju. V Firencah je ostala bazilika Santa Maria Novella, ki so jo gradili na območju nekdanje male cerkvice dominikanskih menihov iz 13. in 14. stoletja, brez dokončane fasade, dokler ni bogat florentinski trgovec Giovanni Rucellai zagotovil sredstva za njeno dokončanje. Leon Battista Alberti je bil zadolžen za njeno dokončanje, z zahtevo po spoštovanju geometrijskih načel in odnosov elegantne in skladne kompozicije v serpentinu in kararskem marmorju. To imenitno akademsko delo vsebuje že obstoječe elemente, grajene v obstoječi geometriji, kar je vodilo do oblikovanja celote. Alberti je 'preprosto' končal fasado v klasičnem redu, ki temelji na skladnosti. Za skladno celoto je bila fasada 'končana na osnovi obstoječih proporcij. Za vzpostavitev celote je porabil vnose, skladne z izvirnimi gotskimi elementi, vnesel pa je tudi nove, a je spoštoval toskansko gradbeno tradicijo'.

      • 2.2 VARSTVO ARHITEKTURE: ZGODOVINSKA BISTVA Page

        Zaščita v stilu in estetska enotnost

        Eugène Emmanuel Viollet-le-Duc (1814-1879) je bil francoski arhitekt, specialist za konservacijo in arhitekturni teoretik predvsem novo-srednjeveških gibanj, ki so se pojavila v Evropi v prvih desetletjih 19. stoletja in so se nadaljevala predvsem v oživitvi romanske in gotske arhitekture. Kot prijatelj prvega generalnega inšpektorja zgodovinskih spomenikov Francije, je Ludovic Vitet, skladno s svojim prednikom Prosperjem Mériméjem in mladim Viollet-le-Ducom odprl debate o zaščiti nacionalnih spomenikov. Šlo je predvsem za srednjeveško arhitekturo, ki je propadala, predvsem za posledicami francoske revolucije. Bil je zadolžen za oblikovanje konservatorske teorije, ki je prevladovala v 19. stoletju in še v prvi tretjini 20. stoletja. Njegove teorije temelje na ideji, da je vrednost spomenika v izvorni obliki, kar je treba ohranjati. To je postalo mogoče zaradi teoretskih izhodišč arhitekturnih šol, ki so upoštevale ideje Viollet-le-Duca in njegovih naslednikov. Sodobna arhitektura namreč lahko razvija rešitve starih oblikovalcev le z več informacijami in s poglobljenim znanjem.

    • 3. KLJUČNI DOKUMENTI

    • VPRAŠANJA, KVIZ