POGLAVJE I – ZGODOVINA FORMALNEGA UREJANJA DEDIŠČINE
Nujnost nadzorovanja in varovanja ogrožene dediščine je v zgodovini arhitekture prisotna že stoletja. Že stare civilizacije poznajo usmeritve vzdrževanja in obnove pomembnejših arhitektur. Po skromnih začetkih poznega osemnajstega stoletja je disciplina arhitekturne prenove našla svoje mesto tudi pri državnikih 19. stoletja, predvsem v Franciji, Angliji in Italiji. Kljub temu, da je bil glas strokovnjakov šibek, so imele akcije na tem področju pomembne rezultate v razvoju teorije. Doktrine so brez dvoma med najbolj razširjenimi akti, ki so oblikovali metodologije na mednarodni ravni.