3. KLJUČNI DOKUMENTI: DOKTRINE, IZJAVE, SPORAZUMI
Obstaja vrsta dokumentov, ki so nastali na kongresih in sestankih mednarodnih strokovnjakov, katerih funkcija je usmerjanje obstoječega in poenotenje možnih kriterijev za konservacijo, prenovo ali upravljanje kulturne dediščine. Mnogi proglasi se imenujejo po mestih, v katerih so nastali in kjer so se strokovnjaki sestajali. Ta strokovna srečanja so postavila temelje za dosego soglasja pri priporočilih za intervencijo ali upravljanje z njo, tako v teoriji kot v praksi. Ti dokumenti imajo eno samo skupno točko: poudarjajo različnost vrednot v njihovih različnih elementih, tako v snovni kot v nesnovni dediščini. Od primera do primera se razlikujejo po svojih kulturnih, umetniških, zgodovinskih, estetskih, uporabnih, ekonomskih in izobraževalnih vrednostih istovetnosti, zgodovine in vzdržnosti – vse, kar uvrščamo v kulturno dediščino. Ti dokumenti niso zakoni, a jih lahko smatramo kot precedense, ki jih je možno vnašati v zakone in zakonske akte raznih držav. Zanimivo je, koliko elementov teh dokumentov je kasneje razširjeno, ko postanejo ozko usmerjeni na temeljih konkretnih primerov. Od poznega 19. stoletja je bilo postavljenih preko 70 dokumentov mednarodne veljave: njihova predstavitev je spodaj:
Začetki: RIMSKA DOKTRINA – IV Kongres italijanskih gradbenikov in arhitektov 1833
Ta dokument je odločilen tekst zbranih strokovnjakov področja zaščite, varovanja spomenikov. Camillo Boito, blesteč arhitekt konservator, je urejal ta dokument z utemeljitvijo 'jačanja pred popravo and popravo pred prenovo'. Te akcije so možne le po predhodnih strokovnih študijah. V primerih, ko zahtevajo okoliščine in diagnoze nekatere posege, so v vseh fazah gradnje izjemnega pomena razumevanje in vidnost akcij.
Razprava: ATENSKA DOKTRINA za prenovo zgodovinskih spomenikov 1931
Ta doktrina utrjuje varstvo svetovne umetniške in arheološke dediščine, poudarjajoč vlogo dežel z razvito civilizacijo. Prvič je bilo objavljeno, da morajo vse dežele aktivneje sodelovati pri zaščiti spomenikov. Doktrina analizira preteklo zakonodajo posamičnih dežel za zaščito spomenikov, z obvezo javne uprave, da se bo zavzemala za varovanje na zakonodajnem področju, tako v javnem kot v zasebnem pravu. Doktrina podpira tudi dokumente nacionalne ravni, kot primer je 'CARTA DEL RESTAURO ROMA' iz leta 1932.
'Zimzeleno': Beneška listina za obnovo in prenovo spomenikov in spomeniških območij 1964
Doktrino sestavlja 16 poglavij in je verjetno najbolj citirana listina. Zamišljena je bila kot dopolnjena izdaja Atenske listine in kot nadaljevanje skrbi in nemoči konservatorjev po vojni. Zasnova prenove je bila obdelana na nekaterih okroglih mizah srečanja, glavni igralci pa so bili Roberto Pane, Piero Gazzola in Raymond Lemaire. Elementi razprav so v pomoč tudi v današnjem času, spoštujoč dodatke in zavračujoč enotnost slogov. Posebnost je tudi povezovanje prenove na urbanem in okoljskem področju.
Listina iz Burre (Burra Charter (1979, 1999, 2004, 2013)
Listino iz Burre je izdal avstralski ICOMOS. Označuje osnovna načela in procedure za prenovo v avstralskem prostoru. Začetke ima kot avstralska izvedba Beneške listine (1979), a z uvodom analize konservatorskega modela snovnih oblik. To je prva listina, ki je skušala nadomestiti Beneško doktrino, a na temelju nacionalnih praks. Od leta 1979 je bil dokument štirikrat prenovljen. Publikacija The Illustrated Burra Charter iz leta 2004 je prenova listine iz 1999 v poenostavljeni obliki. Doktrina je bila končno prenovljena leta 2004.
Prenova umetniške dediščine
CARTA DEL RESTAURO DE ROMA 1972 (Beneška listina 1972) temelji na listini iz leta 1964. Ima štiri dodatke: varovanje in prenova zgodovinskih artefaktov, postopki arhitekturne konservacije, izvedba zaščite slik in kipov, varovanje zgodovinskih jeder. Dokument poudarja opustošenje vojn, kar vodi v nujne rekonstrukcije brez ustreznih strokovnih elementov, kar je sicer razumljivo zaradi trenutnih sentimentalnih razlogov, a je za poškodovanje in uničenje spomenikov izjemno nevarno.
Zaščita kulturne dediščine v vojnih konfliktih
Dve svetovni vojni sta zaznamovali svet. Posledice ogromnih uničenj kulturne dediščine v drugi svetovni vojni je utrpelo 133 držav. Dogovor o reševanju spomenikov je znana kot Haška konvencija 1954. Vsebuje protokol, ki ureja izvoz kulturnih dobrin iz okupiranih ozemelj in zahtevo po vračanju dobrin v dežele, od koder so bile odnešene. Eden najpomembnejših delov je oblikovanje mer v mirnem času – kot vrsta vodil za primer vojne. Rušenja kulturne dediščine v 80. letih in v zgodnjih 90. so povzročila akcije za dodatek, ki bolj podrobno opredeljuje probleme in postopke. Med te sodijo predvsem RADENCI DECLARATION iz leta 1998 za zaščito kulturne dediščine v izjemnih razmerah, DRUGI PROTOKOL HAŠKE KONVENCIJE iz leta 1999 prenavlja in dopolnjuje vodila iz leta 1950, končno SISTEM VARSTVA KULTURNE LASTNINE V OKVIRIH VOJNIH KONFLIKTOV iz leta 2000.
Načela arheoloških izkopavanj
Generalna skupščina UNESCA je na seji v New Delhiju leta 1956 potrdila niz vodil za zaščito dediščine pri arheoloških izkopavanjih. Gre za varovanje objektov in elementov pri nedovoljenem izvozu in trgovanju z artefakti arheoloških izkopavanj. Dokument varuje občutljive objekte z omejeno zakonodajo. Kasneje je bila dikcija dopolnjena s posebnimi dokumenti, vključujoč NORMS OF QUITO iz leta 1977 za zaščito in uporabo spomenikov arheološke, zgodovinske in umetniške dediščine, LAUSSANNE CHARTER v letu 1990 in seveda VALLETTA TREATY iz leta 1992. Slednja dokumenta urejata upravljanje z arheološko dediščino. Obstaja pa še UNIDROIT CONVENTION iz 1995, ki govori o ukradenih in ilegalno izvoženih kulturnih objektih.
Mednarodni ukrep: varstvo kulturne in naravne dediščine
KONVENCIJA UNESCO iz leta 1972 je prvič predstavila koncept zaščite kot vseobsegajoč mehanizem, ki obsega sodelovanje zakonodaje, administracije, finančnih in izobraževalnih mer za razširjanje javnega interesa na dediščini in za njeno zaščito na mednarodni ravni. Dokument odseva pregled stopnje enotnosti različnih pogojev v deželah, predvsem v Evropi. V drugi polovici 20. stoletja je Evropska Unija sprejela niz teles in institucij, ki razširjajo razne mehanizme in politike za usklajevanje in normalizacijo politik vseh članic. Nekaj rezultatov: RECOMENDATION 880 CE (1979, PRIPOROČILO 880 CE) za varstvo evropske kulturne dediščine; BERLIN CONFERENCE (1982, BERLINSKA KONFERENCA) za evropska mesta; GRANADA CONVENTIONS (1985, KONVENCIJA IZ GRANADE) za zaščito evropske arhitekturne dediščine; DOCUMENT OF COPENHAGEN (1987, Kobenhavnski dokument) in DOCUMENT OF PAVIA (1997, DOKUMENT IZ PAVIJE). Slednja dokumenta govorita o evropskem profilu konservatorja. V drugi polovici 20. stoletja so nevarnosti, opuščanje in predvsem onesnaženje in propadanje evropskega okolja sprožili širok nabor akcij za zaščito okolja, ki je bilo prepoznano kot kulturna krajina in s tem ključni faktor razvoja različnih družb v času. V tem pogledu je najpomembnejši dokument EUROPEAN LANDSCAPE CONVENTION (2000, EVROPSKA OKOLJSKA KONVENCIJA), posodobljena v FLORENCE DECLARATION (2014, DEKLARACIJA IZ FIRENC), kot pomembna prispevka o okolju in humanih vrednotah.
Turizem in varovanje zgodovinskih jeder
V drugi polovici 20. stoletja se je pojavil nov problem: upravljanje turizma, kjer je problem obseg obiskovalcev kot rezultat ekonomskega booma in razvoja. Po letu 1970 se o tem ukvarjajo nekateri dokumenti, vključno z BRUSSELS AND MEXICO CHARTERS (1976, LISTINA IZ BRUSLJA; MEHIŠKA LISTINA), ki sta usmerjeni v varovanje turizma in kulturne dediščine. Po letu 1980 je postal problem uničujočih posledic za zgodovinska jedra. Najpomembnejši je NOTO CHARTER (1986, LISTINA IZ NOTA), ki se ukvarja z varstvom in prenovo zgodovinskih jeder. TOLEDO CHARTER (1986, LISTINA IZ TOLEDA) rešuje zaščito mest, medtem ko WASHINGTON CHARTER (1987, LISTINA IZ WASHINGTONA) razširja zaščito na širše območje urbanih središč, VERACRUZ CHARTER (1992, LISTINA IZ VERACRUZA) usmerja akcije v Latinsko Ameriko. Namen teh listin je omejiti vplive zaradi nenadzorovane rasti urbanih jeder, kar posebej izraža VALLETTA CHARTER (2011, LISTINA IZ VALLETTE).
Kulturna raznolikost in raznolikost dediščine: vrednote in istovetnost
Globalizacija poznega 20. stoletja je pripeljala do varovanja kulturne raznolikosti, vključujoč spoštovanje do kulturnih in socialnih vrednot, vpeljavo protokolov za zagotavljanje raznolikosti humanega razvoja in razširjanje zakonitosti različnih prvotnih kulturnih vrednot posamičnih kultur in dežel. V zvezi s tem je najpomembnejši NARA CHARTER (1994, LISTINA IZ NARE), ki je prvi omenil nesnovno dediščino. Primer BURRA CHARTERJA (1999, LISTINA IZ BURRE) predvideva vodila za varovanje lokacij kulturne pomembnosti. Dve listini: CONVENTION FOR THE SAFEGUARDING OF THE INTANGIBLE CULTURAL HERITAGE, PARIS (2003, KONVENCIJA O VAROVANJU NESNOVNE KULTURNE DEDIŠČINE) in FARO CONVENTION (2005, KONVENCIJA IZ FARA) se osredotočata na vrednote socialne, družbene kulturne dediščine.
Specifičnost in enkratnost dediščine
V poznih letih 20. stoletja in v prvih 21. se je pojavil niz agresivnih proglasov, ki omenjajo naraščanje izbranih in detajlnih profilov, ki zahtevajo 'zaščito' kot garancijo za njihovo korektno vodenje. Načela in predlogi se osredotočajo na posebne primere in njihove vrednote, poudarjajoč njihovo enkratnost in posebno kulturo. To so primeri kot ICOMOS UNDERWATER CHARTER (1996, ICOMOS PODVODNA LISTINA), ki se ukvarja s podvodno dejavnostjo; PRINCIPLES FOR TIMBER STRUCTURES (TESARSKE KONSTRUKCIJE); CHARTER ON THE BUILT VERNACULAR HERITAGE (1999, LISTINA O GRAJENI VERNAKULARNI DEDIŠČINI); CHARTER ON THE STUDY AND CONSERVATION OF RETABLOS (2000); ali NIZHNY TAGIL CHARTER (2003, LISTINA IZ NIZHNEGA TAGILA). Ostale listine: PRINCIPLES FOR THE PRESERVATION AND CONSERVATION/RESTORATION OF WALL PAINTINGS (2003, NAČELA ZA KONSERVACIJO/PRENOVO ZIDNIH SLIKARIJ ), PRINCIPLES FOR HISTORIC STRUCTURES (2005, NAČELA ZGODOVINSKIH STRUKTUR), in MADRID DOCUMENT FOR 20th-CENTURY ARCHITECTURAL HERITAGE (2010, MADRIDSKA LISTINA ZA ARHITEKTURNO DEDIŠČINO 20. STOLETJA).
Razlaga dediščine, njenih vrednot in tehnologije
Listine imajo vedno večjo vrednost, imajo več deležnikov, razširjajo izobraževanje, vajo, razlage, vse za razširjanje kolektivne zavesti, kar zagotavlja varovanju večjo vrednost. 21. stoletje je odprlo tudi nekaj novih poklicev, ki se nanašajo na nove tehnologije ali na upravljanje. Te zahtevajo usmeritve in etična pravila. V tem smislu so pomembni dokumenti: ENAME CHARTER (2005, LISTINA IZ ENAMA) za razlago kulturnih lokacij in XI’AN DECLARATION (2005, DEKLARACIJA IZ XI'ANA) za strukture; ICOM MUSEUMS CODE OF ETHICS (2006, ICOM ETIČNI KODEKS ZA MUZEJE) in HAVANA MEETING (2007, SREČANJE V HAVANI). LONDON CHARTER (2008, LONDONSKA LISTINA) govori o vizualizaciji kulturne dediščine, potem sta tu še CHARTER ON THE INTERPRETATION AND PRESENTATION OF CULTURAL HERITAGE SITES (2008 LISTINA O INTERPRETACIJI IN PREDSTAVLJANJU PROSTOROV KULTURNE DEDIŠČINE) in CHARTER ON CULTURAL ROUTES (2008, LISTINA O KULTURNIH POTEH).
Nevarnosti, grožnje kulturne dediščine
Po prvem desetletju 21. stoletja je opaziti slabšanje razmer kot so klimatske spremembe, socialno razlikovanje in široke neuravnoteženosti, kar vse vpliva na kulturno dediščino. Zato so za prepoznavanje teh problemov pomembne LIMA DECLARATION (2010, DEKLARACIJA IZ LIME), ki vključuje krizno upravljanje kulturne dediščine, DELHI DECLARATION (2017, DEKLARACIJA IZ DELHIJA), ki govori o odnosu demokracije in dediščine ter končno BUENOS AIRES DECLARATION (2018, DEKLARACIJA IZ BUENOS AIRESA) o humanih pravicah in enklavah dediščin.