Dediščina
je za svoj obstoj običajno nemočna pred zunanjimi vplivi, kolikor nima formalno
urejenega upravljanja in pravnih instrumentov. Razen nekaj izjem, je večina
pravnih aktov za varstvo dediščine nastala v 19. stoletju, ko je začela
naraščati zavest, predvsem za objekte, ki so bili povezani z osebno zgodovino
pomembnih ljudi. Po drugi svetovni vojni je bilo ustanovljenih kar nekaj
nadnacionalnih teles za prepoznavo, upravljanje in varstvo, za dvig pomena
skupne lastnine najpomembnejših spomenikov. Najpomembnejši organizaciji na tem
področju sta UNESCO in ICOMOS, lahko pa omenimo še nekaj dokumentov kot je na
primer European heritage strategy for
the 21st Century (Evropska strategija za dediščino 21. stoletja),
Mednarodna zaščita arhitekturne dediščine je pokrita predvsem z organizacijo United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization (UNESCO, Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo), ki je specializirano telo ZN, osnovano leta 1945 za razširjanje miru in varnosti na področjih izobraževanja, znanosti in kulture (http://whc.unesco.org).
Organizacija ima sedež v Parizu, njena vsestranskost pa se kaže v številu držav članic, ki dosega do danes število 195. Uneskovi programi stremijo k dosegu ciljev trajnostnega razvoja po Programu 2030 in so bili potrjeni na Skupščini ZN v letu 2015. ... MORE >>
Leta 1965 so države, članice UNESCO v Varšavi, skladno z
Listino o varstvu in prenovi spomenikov in spomeniških območij in z Beneško
listino (1964) ustanovile ICOMOS, International Council on Monuments and Sites
(Mednarodni svet za spomenike in spomeniška območja) (https://www.icomos.org/en). Tako je ICOMOS, mednarodna nevladna organizacija pri
UNESCU, usmerjena v razširjanje teorije, metodologije in tehnologije na
področjih varstva, obnove in vrednotenja kulturne dediščine. Tajništvo
organizacije je v Parizu, osnovo pa predstavljajo nacionalni komiteji pri
posameznih državah članicah. ... MORE >>
V Angliji je državni sekretar za kulturo, medije in šport zadolžen za katalogizacijo zgradb in za načrtovanje varovanja starih spomenikov. Za to so ustanovljene nekatere kategorije za varstvo dediščine: vpisane zgradbe, planirani vpisi spomenikov, varstvena območja. Te kategorije so vgrajene v Listo nacionalne dediščine Anglije. Oddelek za digitalizacijo, kulturo, medije in šport (DCMS) skrbi za finančne osnove varstva in na nacionalni ravni zagotavlja imenovanja objektov dediščine.
Drugi oddelek, ki tudi skrbi na področju dediščine, je Oddelek za skupnosti in lokalno upravo (DCLG), ki zagotavlja politike in zakonodajo za gradnjo, načrtovanje, ureja zakonodajo prostorskega planiranja skupnosti in lokalne uprave. ... MORE >>Na Madžarskem so po letu 2010 institucionalne strukture kulturno dediščino večkrat preurejale. Temeljni zakon je ostal, imenovan kot Zakon LXIV iz leta 2001, a z mnogimi spremembami, nazadnje leta 2023. Zadnje spremembe govorijo o obeh vrstah dediščine, o snovni in o nesnovni, Urad prvega ministra pa je osnoval novo Ministrstvo za gradnjo in promet, ki prevzema skoraj vse naloge na področju arhitekture. Lechnerjev center znanja je, kot stranski organ vlade, zadržal v svoji organizaciji Dokumentacijski in informacijski center za gradnje. ... MORE >>
Usmeritve urejanja dediščine so na Poljskem zapisane v 'Nacionalnem programu za varstvo in skrb spomenikov' Ministrskega sveta, izvaja pa ga Generalni inšpektor za spomenike (z Državnim sekretariatom Ministrstva za kulturo in nacionalno dediščino), v tesnem sodelovanju z drugimi ustreznimi organizacijami. Vlada je odgovorna za zagotavljanje formalnih, organizacijskih in finančnih informacij varstva, urejanja in vzdrževanja dediščine, nadzor nad prenovo in izvedbo posegov v zvezi s prostorskim načrtovanjem. ... MORE >>
V Sloveniji je varstvo kulturne dediščine vključeno v Ustavo Republike Slovenije. Skladno z Zakonom o varstvu kulturne dediščine (2008), je konservatorstvo vključeno v prostorsko načrtovanje, upoštevajoč pomen dediščine v trajnostnem razvoju, kar nadzorujejo za to določeni upravni organi.
Na nacionalni ravni je za urejanje zakonodaje v zvezi z zaščito dediščine in za njeno financiranje odgovorna vlada RS. Ministrstvo za kulturo je v sodelovanju z ustreznimi drugimi ministrstvi odgovorno za izvajanje kulturne politike, ki dediščini zagotavlja varstvo. Ministrstvo postavlja DIrektorat za kulturno dediščino, ki ima tri sektorje: Sektor za muzeje, arhive in knjižnice; Sektor za nepremično kulturno dediščino; Informacijsko-dokumentacijski center za dediščino. ... MORE >>
Francija je razdeljena na tri ravni, na nivojih mesta, departmaja in regije. Rezultat tega je osrednja in razpršena organizacija po regijah in departmajih.
Državne institucije so odgovorne za politiko nacionalne dediščine in imajo dve ministrstvi: Ministrstvo za kulturo in komunikacije ter Ministrstvo za ekološko tranzicijo, ki zagotavljata skupno upravljanje kulturne in naravne dediščine po vsej državi. Obe ministrstvi skrbita za stalno komunikacijo s civilno družbo, posebej z organizacijami, povezanimi z dediščino. ... MORE >>
V Grčiji je za 'varstvo naravnega in kulturnega okolja odgovorna država in je pravica vsakega posameznika' (Constitution of Greece, Official Bulletin, 85/A/18-4-2001, art. 24).
Ključna zakonodaja tega področja je 'Zakon 3028/2002 o varstvu antikvitet in kulturne dediščine na splošno', ki razvija jasno razdeljen sistem varstva snovne in nesnovne dediščine.
Temeljno nacionalno telo za varstvo kulturne dediščine je Ministrtvo za kulturo in šport. Njegove službe, ki so odgovorne ... MORE >>V Italiji leži glavna odgovornost za dediščino na Ministrstvu za dediščino in kulturo. Po Ustavi in njenem 9. členu 'razvija Republika razvoj in pospeševanje kulture in znanstvenega, tehničnega razvoja. Varuje okolje in zgodovinsko ter umetniško dediščino naroda'. Obstajajo štiri ravni: državni, regionalni, po provincah in po lokalnih upravah. Varstvo dediščine je še vedno v rokah države, z nekaj izjemami v členu 5 in v Zakonu o kulturni dediščini in okolju (D.Lgs. 2212004 n. 42) ter Nacionalnem zakonu o varstvu italijanske kulturne dediščine. Regije, metropolitanska območja in province sodelujejo z Ministrstvom pri izvajanju vseh varstvenih posegih. ... MORE >>
V Španiji temelji nacionalna zakonodaja na Zakonu o španski zgodovinski dediščini (štev. 16, sprejet dne 25. junija 1985). Ta zakon ureja glavne aspekte problematike za vso državo. Prenos odgovornosti na Samostojne skupnosti, ki temelji na zakonu iz leta 1985, usmerja razvoj regionalnih zakonodaj v današnjih Samostojnih skupnostih, ki imajo svojo posebno zakonodajo, ki varstvo dediščine ureja. Nacionalna zakonodaja je sestav treh ravni varstva: dediščina s statusom zgodovinske dediščine; Glavni register premičnih objektov in Glavni register objektov kulture (snovne in nesnovne). Na tej ravni je 17 samostojnih skupnosti ustanovilo posebne ravni varstva s svojimi zakoni, ki uvajajo tudi nove kategorije nesnovne dediščine. ... MORE >>
Nemčija ima na področju dediščine prav svojstven sistem decentralizirane strukture. Skladno s sporazumom med Zvezno vlado in 16 deželami (Laendern) ležijo odgovornosti za varstvo dediščine na deželah, seveda pa se sestav in oblike organiziranja kulturne dediščine med deželami razlikujejo. Za čim boljše učinke so zadolžene za sprejemanje in izvedbo zakonov s tega področja, dežele (okrožja, mestne oblasti in v nekaterih primerih regije). ... MORE >>