ATENSKA KARTA - 1931
CARTA DEL RESTAURO
Na kongresu v Atenah je bilo sprejetih naslednjih sedem sklepov, poimenovanih ‘Carta del restauro’.
1. Ustanoviti je treba mednarodne organizacije za restavriranje na dveh stopnjah: svetovalni in izvedbeni.
2. Restavratorski projekti naj se strokovno in kritično pregledajo, da bi se izognili napakam zaradi katerih bi objekti izgubili svoj pomen ali zgodovinsko vrednost.
3. Probleme ohranitve zgodovinskih območij pravno rešuje vsaka država posebej.
4. Izkopana najdišča kjer ne nameravajo takoj začeti z obnavljanjem naj se zaščitijo tako, da se jih ponovno zasuje.
5. Pri obnovi se lahko uporabljajo moderne tehnike in material.
6. Zgodovinska območja morajo imeti strog strokoven nadzor in varovanje.
7. Paziti in zavarovati je treba tudi širši prostor okoli zgodovinskega območja.
Splošni zaključki s konference v Atenah:
I. DOKTRINE. SPLOŠNA NAČELA.
Na posvetovanju so bila predstavljena splošna načela in doktrine, ki se nanašajo na varovanje spomenikov.
Ne glede na posamezne primere - za vsakega od njih velja drugačna rešitev - smo na konferenci opazili, da v mnogih deželah pogosto v celoti (in toto) nehajo z obnavljanjem, da bi se tako izognili spremljajočim nevarnostim. Namesto tega uvedejo sistem rednega in trajnega vzdrževanja, ki naj bi zagotovil ohranitev zgradb.
Kadar se zaradi razpadanja ali rušenja obnova zdi neizogibna, se priporoča, da se zgodovinsko in umetniško delo preteklosti spoštuje in, da se pri tem ne izključi nobenega slogovnega obdobja.
Posvetovanje priporoča, da naj se zgradbe uporabljajo še naprej, saj to zagotavlja, da zgradbe živijo, vendar je pri tem treba zagotoviti, da se bodo uporabljale v namene, ki spoštujejo njihov zgodovinski in umetniški značaj.
II. ADMINISTRATIVNI IN PRAVNI UKREPI V ZVEZI Z ZGODOVINSKIMI SPOMENIKI
Podana je bila izjava o pravnih sredstvih pripravljenih, da zaščitijo spomenike umetniškega, zgodovinskega in znanstvenega pomena, in pripadajo različnim državam.
Enoglasno je bila podprta splošna težnja, da se s tem v zvezi skupnosti priznava določene pravice v odnosu do privatnega lastništva. Zabeleženo je bilo, da so razlike, ki obstajajo med temi
pravnimi ukrepi nastale zato, ker je zelo težko uskladiti javno pravo s pravicami posameznika.
Potem, ko so potrdili splošne težnje omenjenih ukrepov, je bila konferenca mnenja, da bi se ti morali skladati z lokalnimi okoliščinami in z splošnimi usmeritvami javnega mnenja tako, da bodo naleteli na čim manj nasprotovanj, upoštevaje žrtve, ki jih bodo lastniki morali utrpeti v splošno dobro.
Priporoča se, naj imajo javne oblasti v vsaki državi pooblastila, ki omogočajo, da v nujnih primerih prevzamejo konservatorske ukrepe.
Udeleženci posvetovanja močno upajo, da bo Mednarodni muzejski urad izdal pregled in primerjave obstoječih zakonskih ukrepov, ki veljajo v raznih državah in, da se bo ta seznam stalno posodabljal.
III. ESTETSKA IZHOLJŠAVA ANTIČNIH SPOMENIKOV
Konferenca priporoča, da se pri načrtovanju zgradb spoštuje značaj in zunanja podoba mesta v katerem bo objekt zgrajen, posebej v bližini antičnih spomenikov, kjer je treba še posebej upoštevati bližnjo okolico. Ohraniti je treba tudi posamezne skupine stavb in posebno slikovite poglede.
Prav tako je potrebno narediti študijo oblikovanega zelenja s stališča ohranjanja antičnega značaja, najprimernejše za določene spomenike ali skupine spomenikov. Še posebej se priporoča zmanjševanje oglaševanja, preprečiti je treba postavljanje izpostavljenih daljnovodov, izključiti je treba vse hrupne tovarne in druge visoke objekte v bližini umetniških in zgodovinskih spomenikov.
IV. OBNOVA SPOMENIKOV
Strokovnjaki so prisluhnili raznim poročilom o uporabi modernih materialov za utrditev antičnih spomenikov. Odobren je bil razumen način uporabe vseh sredstev, ki so na voljo moderni tehniki, še prav posebej ojačanega betona.
Podrobneje je bilo poudarjeno, da je potrebno kadar se le da zakriti utrjevanje zato, da se ohrani značaj in izgled obnovljenega spomenika.
Uporaba načinov in sredstev, ki so na voljo moderni tehniki, še prav posebej priporočajo v primerih, ko uporaba le teh omogoča, da se izognemo nevarnostim, ki grozijo kadar moramo zato, da bi ga ohranili, spomenik najprej razstaviti, kasneje pa njegove dele vrniti na njihovo mesto.
V. PROPADANJE ANTIČNIH SPOMENIKOV
Ugotovljeno je bilo, da so v današnjih življenjskih pogojih zaradi stalno naraščujočih atmosferskih vplivov spomeniki ogroženi širom po svetu.
Poleg običajnih, že uspešno uporabljanih varnostnih ukrepov in metod, ki se danes uporabljajo pri ohranjanju spomeniške plastike, je bilo glede na raznovrstnost primerov in z znanjem, ki je trenutno na razpolago, nemogoče zapisati kakršnakoli splošna pravila.
Posvetovanje zato le priporoča:
* Da bi določili najprimernejšo metodo za posamezen primer, morajo v vsaki državi arhitekti in kustosi sodelovati s strokovnjaki s področja fizike, kemije in naravoslovja.
* Mednarodni muzejski urad mora biti ves čas na tekočem z delom v posameznih državah na tem področju in to tudi beležiti v publikacijah Urada.
* Glede ohranjanja spomeniške plastike posvetovanje meni, da naj se načelno ne bi odstranjevalo umetniških del iz okolja za katerega so bili narejeni. Kadar originalni modeli še obstajajo in kadar je to mogoče, naj se kot previdnosten ukrep ohranjanja naredijo odlitki.
VI. KONSERVATORSKE TEHNIKE (TEHNIKE OHRANJANJA)
Posvetovanje hvaležno ugotavlja, da načela in tehnične rešitve, ki so predstavljeni v razlicnih poročilih, navdihuje ista misel in sicer:
Ruševine zahtevajo zelo natančno konserviranje. Podvzeti je treba vse, da bi vsak originalen delček, ki ga je mogoče najti, postavili na prejšnje mesto kjerkoli je to le
mogoče (anastiloza). Novi materiali, ki se v ta namen uporabljajo, morajo biti vselej razpoznavni. Kadar se med izkopavanjem izkaze, da je ohranjanje ruševin, ki se jih pri
tem odkriva nemogoče, posvetovanje priporoča, da se zopet zasujejo - vendar šele potem, ko so vsa odkritja natančno popisana in dokumentirana.
Skoraj nepotrebno je omeniti, da tehnična dela v zvezi z izkopavanjem in ohranjanjem antičnih spomenikov zahtevajo tesno sodelovanje arheologov z arhitekti.
Glede na ostale spomenike se strokovnjaki enoglasno strinjajo, da je potrebno narediti temeljite analize vzrokov in vrste poškodb spomenikov preden se začne z utrjevanjem ali delnim restavriranjem. Strinjajo se, da je potrebno vsak primer obravnavati posebej.
VII. OHRANJANJE SPOMENIKOV IN MEDNARODNO SODELOVANJE
a. Tehnično in moralno sodelovanje
V prepričanju, da je vprašanje varstva umetniške in arheološke dediščine človeštva v interesu skupnosti držav, ki so čuvaji civilizacije, udeleženci konference
* Upajo, da bodo države - v duhu Sporazuma Društva Narodov - vedno bolj sodelovale na konkretne načine, da bi ohranjanje umetniških in zgodovinskih spomenikov postalo bolj učinkovito;
* Želijo, da bi bilo usposobljenim institucijam in združbam - ne da bi kakorkoli prejudicirali mednarodno javno pravo - omogočeno, da javno pokažejo svoje zanimanje za varovanje umetniških del, ki na najvišji možni način izražajo civilizacijo in, za katere se zdi, da jim grozi uničenje;
* Želijo, da bi države posvetile vso pozornost prošnjam, ki jih za dosego tega cilja naslavljajo Organizaciji za intelektualno sodelovanje pri Društvu narodov.
Mednarodni komite za intelektualno sodelovanje mora potem, ko Mednarodni muzejski urad opravi raziskave in zbere vse podatke - predvsem podatke Nacionalnega komiteja za intelektualno sodelovanje, ki ga raziskava zadeva, izraziti mnenje o učinkovitosti potrebnih korakov in postopkov, ki naj se pripravijo in izvedejo v vsakem posameznem primeru.
Potem, ko so udeleženci v času posvetovanja v obliki študijskih izletov obiskali vrsto krajev kjer so izkopavanja v teku, so enoglasno izrekli spoštovanje grški vladi, ki je bila mnoga leta odgovorna za obširna dela in je hkrati sprejela sodelovanje arheologov in strokovnjakov iz drugih držav.
Tam so udeleženci posvetovanja videli primere dejavnosti, ki vsekakor pripomorejo k uresničevanju ciljev intelektualnega sodelovanja, za kar se je med delom na spomenikih pokazala potreba.
b. Vloga izobraževanja pri spoštovanju spomenikov.
Udeleženci posvetovanja so trdno prepričani, da najboljše zagotovilo pri ohranjanju spomenikov in umetniških del izvira iz spoštovanja in naklonjenosti, ki sta v ljudeh samih.
Upoštevaje, da tako razumevanje najbolj podpiramo z ustreznimi dejanji javnih oblasti se priporoča, da vsi vzgojitelji in tisti, ki se ukvarjajo z izobraževanjem, strogo priporočijo otrokom naj ne uničujejo spomenikov ne glede na to za katere spomenike gre. Naučijo naj jih, da se bodo
bolj zanimali za ta otipljiva pričevanja vseh obdobij civilizacije.
c. Vrednost mednarodnih dokumentacij.
Posvetovanje želi:
1. Da bi vsaka država ali ustanova, ki je bila s tem namenom ustanovljena in se smatra za usposobljeno, objavila seznam antičnih spomenikov s fotografijami in ustreznimi pojasnili.
2. Da vsaka drzava ustanovi uraden arhiv, ki bo vseboval vse dokumente, ki se nanašajo na zgodovinske spomenike na njenem ozemlju.
3. Vsaka država naj pri Mednarodnem muzejskem uradu shrani kopije svojih publikacij o umetniških in zgodovinskih spomenikih.
4. Da Mednarodni muzejski urad posveti del svojih publikacij člankom o splošnih procesih in metodah, ki se uporabljajo pri ohranjanju zgodovinskih spomenikov.
5. Da Mednarodni muzejski urad prouči najboljši način za uporabo teh centralno zbranih informacij.