Rethink Heritage

V Italiji leži glavna odgovornost za dediščino na Ministrstvu za dediščino in kulturo. Po Ustavi in njenem 9. členu 'razvija Republika razvoj in pospeševanje kulture in znanstvenega, tehničnega razvoja. Varuje okolje in zgodovinsko ter umetniško dediščino naroda'. Obstajajo štiri ravni: državni, regionalni, po provincah in po lokalnih upravah. Varstvo dediščine je še vedno v rokah države, z nekaj izjemami v členu 5 in v Zakonu o kulturni dediščini in okolju (D.Lgs. 2212004 n. 42) ter Nacionalnem zakonu o varstvu italijanske kulturne dediščine. Regije, metropolitanska območja in province sodelujejo z Ministrstvom pri izvajanju vseh varstvenih posegih.

V zvezi z Zakonom o prenosu, ki je bil popravljen leta 1990, imajo regije 'zakonodajne možnosti usklajevanja' s tistimi na državni ravni o vrednotenju dediščine (valorizzazione pomeni v italijanščini aktivnosti pospeševanja znanja kulturne dediščine in zagotavljanja najboljših pogojev za uporabo).

Petim italijanskim regijam (Dolina Aoste, Sicilija, Sardinija, Julijska krajina) so na polju kulture dodedljena širša pooblastila, ki jim zagotavljajo uporabo njihove zakonodaje in administrativno odgovornost za objekte dediščine, vključujoč muzeje in zgodovinska območja in to z njihovimi decentraliziranimi upravami. Tako na ravni države ni regionalnih direktoratov za kulturno lastnino.

V vseh 107 italijanskih provincah imajo Oddelke za kulturo (Assessorati Provinciali alla Cultura), ki skrbijo za svoje lastne kulturne institucije, predvsem knjižnice in muzeje, tudi za mestne javne knjižnice.

Občinski ddelki za kulturo (Assessorati Comunali alla Cultura) so odgovorni za upravljanje mestnih kulturnih ustanov: muzejev, območij, arhivov, gledališč in večfunkcijskih kulturnih centrov. Mestne oblasti tudi financirajo vzdrževanje in prenovo zgodovinskih objektov, vse pod nadzorom Ministrstva.

Kompleksen in detajlni sistem za identifikacijo in varstvo kulturne dediščine ima 8 Generalnih sekretariatov s sedeži v Rimu, pet je zadolženih direktno za varstvo kulturne in okoljske dediščine: GS za sodobno arhitekturo in umetnost ter umetno obrt; GS za antikvitete (arheološko dediščino); GS za knjižnice, kulturne institute in pravice intelekturalne lastnine; GS za vrednotenje kulturne dediščine in za javne dostope, ki bi lahko varstvu škodili; s tehnično podporo 8 Osrednjih institutov, ki so relativno samostojna telesa.

Tako obstaja 17 Regionalnih direktoratov za kulturne objekte in okolje (v 20 regijah), razen tega še 87 Uprav, tako da je sistem strukturiran na regionalnih osnovah.

Osrednji upravni organ Ministrstva je Generalni sekretariat, ki skrbi za usklajevanje mednarodnih teles Evropske unije in Sveta Evrope in njihovih delovnih odborih, raziskovalnih skupinah, skratka usklajuje vsa področja kulture. Ureja tudi odnose do Unescovih konvencij za varstvo kulturne in naravne dediščine, za pospeševanje kulturne diverzitete in za varstvo zapuščine nesnovne kulturne dediščine.

 LEGALNI OKVIR

●        Zakon o kulturni dediščini in okolju (Cultural Heritage and Landscape Code (D.Lgs. 2212004 n. 42) - Art. 5., Art. 135.

●        Zakon o prenosu (Devolution Laws) sprejet v poznih 1990.

●        Ustavni zakon (Constitutional Law 3/2001)

●        Zakon o okoljski dediščini štev. 63 (63 of 26 March 2008)

●        Zakon o Nacionalnem svetu arhitektov, načrtovalcev, krajinarjev (Law no. 1395/23)

  RATIFICIRANE MEDNARODNE KONVENCIJE

●        Listina iz Granade 10/20/2000 05/04/2006

●        Listina iz Vallette 10/20/2000 05/04/2006

●        Firenška listina 10/20/2000 05/04/2006

●        Listina iz Fara 10/20/2000 05/04/2006

●        Zakon o Evropski okoljski konvenciji  (The European Landscape Convention), sprejet dne 9. januarja 2006, štev. 6.

Informacija o zakonodaji temelji na podatkih Sveta Evrope:

https://rm.coe.int/herein-european-heritage-network-italy-national-policy-report/16808c7768