Rethink Heritage

Nekateri materiali zahtevajo za zunanjo zaščito površinsko obdelavo, drugi kot likovni dodatek le oplesk. Zaščita je potrebna zaradi vremenskih razmer, predvsem so to vlaga, sonce in vročina. Vlaga nekatere materiale razžira, sonce uničuje z ultravijoličnimi žarki, izmenjujoča se razlika med vročino in mrazom uničuje materiale.

Oplesk je tanek nanos materiala, ki ščiti pred zunanjimi vplivi. Ta zaščita ima omejen rok trajanja in jo je treba v času obnavljati. Daljšo življenjsko dobo in večjo prosojnost lahko imajo sodobnejši kemični premazi. Ščitijo predvsem pigmenti, ti so bili nekdaj predvsem zemljine. To so predvsem rjavkaste barve, za rdeče tone so nekdaj uporabljali živalsko kri.

V Panonski nižini je videti ozek trak temnejše barve pri tleh prebeljenih zidov: siva barva odvrača kokoši, ki zbirajo apnenec, ki je nujen za jajca. Hiše imajo tam zidove bele, zadnja stran pa je rjava ali rdečkasta. Modra barva sten je posledica ostankov bakrenega škropiva za vinsko trto, ki jo tam uporabljajo za zatiranje nekaterih bolezni.

Delno barvani zidovi in stene imajo le dekorativen pomen: bel oplesk okrog odprtin arabskega sveta pa ima predvsem higienski učinek – ščiti pred vstopom žuželk in insektov. Križci na okenskih vogalih (največ tega je na Slovaškem) kažejo pomen odprtin, ki so pri arhitekturi nujne.

Omet je gradbeni material, ki ščiti površino tako zunanjih kot notranjih zidov. Omet je razmeroma tanek nanos gline, apna, gipsa ali cementa, pomešanega s peskom in vodo. Ta zaščita je učinkovitejša kot barvanje, ker tesni, barvanje pa se lahko tudi lušči. A tudi omet je problematičen, nanašati ga je treba trdno na površino, saj lahko različni raztezki ob sušenju povzročijo, da omet tudi odpade. Najpreprostejši način obdelave površine za ometanje je nasekovanje lesa. Nasekana stena nudi zadosti oprijemljivosti tudi za omet.

Najstarejši omet je glinast, a je spet pogost material v sodobnih gradnjah, saj ima malo vgrajene energije. Glinast omet je lahko tudi utrjen, najčešče s kratkimi slamnatimi vlakni in gani treba barvati.

Omet iz gipsa ali sadre se prav hitro suši: to je dobro in tudi slabo – hitro sušenje zahteva predvsem hitro delo. Sicer pa je gipsast omet zelo trd, gips v Španiji uporabljajo tudi kot nosilni material.

Apneni omet je najbolj uporabljani omet, je sestav kalcijevega hidroksida in peska, ki ju mešamo z vodo. Končni učinek dobimo, ko se kalcijev hidroksid spremeni v kalcijev karbonat (apnenec). Je fizično bolj obvladljiv kot gips, bolj diha od cementnega ometa, a je omet iz sadre bolj trajnosten.

Obstajata dva nanosa: grobi in fini, preko katerega nanašajo še apneni belež, ki ga je treba obnavljati vsako leto.

Notranji ometi so finejši od zunanjih in predstavljajo dobro osnovo za barvanje. Apneni ometi so navadno prekriti z apnenimi barvami: pomembna je predvsem skladnost materialov.

Pri zahtevnejših arhitekturah so ometi dobra osnova za slikanje kot so na primer fresko, sgrafito ali štuko.

Fresko je metoda slikanja z vodnimi barvami na svež, še nestrjen omet. Barve so pripravljene z mešanjem mletega pigmenta z vodo, ki se z ometom posušijo v enoten material. Ta sistem je predvsem trajen in odporen na zunanje vplive, zato ga najdemo tudi na zunanjih stenah cerkva ali grobnic.

Sgrafito je način slikarstva, ko mojstri praskajo posamezne plasti barv, ki so nameščene poprej. Omet je barvan s klasičnimi tehnikami, bolj globoke praske kažejo barvo tudi spodnjih plasti. Ta tehnika je omejena predvsem na ravne črte, ki jih je v omet laže vpraskati in poudarja gradbene elemente konstrukcije ali zidakov.

Štuko je predvsem značilnost baroka, predstavlja dodane elemente na zidu. Material je pesek in voda, ki ju veže vezivni material. Najprimernejši je seveda gips ali sadra, ki se hitro strjuje. Ob strjevanju se gips ogreje vse do 150 stopinj, je samonosen po desetih minutah, a povsem otrdi po treh dneh. najčešče je uporabljan za vogalne detajle, robove in napušče, tudi na stropovih. To je tridimenzionalna dekoracija, saj so lahko letve oblikovane povsem poljubno.

Štuko je najpogosteje uporabljena tehnika baroka, kjer ne nastopa le na ravnih površinah, pač pa tudi na prostorskih, predvsem na kupolah.