Rethink Heritage

LISTINA IZ NARRE O AVTENTIČNOSTI - 1994

Preambula
1. Strokovnjaki, zbrani v japonskem mestu Nara se želimo zahvaliti za velikodušnost in intelektualni pogum japonskih oblasti, ker so v pravem trenutku omogočile forum, na katerem smo lahko prevetrili
ustaljeno razmišljanje na področju konservatorstva in razpravljali o načinih in sredstvih za širjenje naših obzorij, da bi zagotovili večje spoštovanje kulturne in dediščinske raznolikosti v konservatorski praksi.
2. Želimo tudi izraziti, kako neprecenljiv je okvir za razpravo, za katerega je poskrbel Odbor za svetovno dediščino v želji uvesti preizkus avtentičnosti ob polnem spoštovanju družbenih in kulturnih vrednot vseh družb in tako preveriti izjemen univerzalni pomen kulturnih spomenikov predlaganih na
Seznam svetovne naravne in kulturne dediščine.
3. Narska listina o avtentičnosti je nastala v duhu Beneške listine iz leta 1964, zasnovana je na njej in
jo nadgrajuje zaradi vse širšega obsega vprašanj in interesov, povezanih s kulturno dediščino v sodobnem svetu.
4. V svetu, ki mu vse bolj vladajo sile globalizacije in homogenizacije in v katerem iskanje kulturne
identitete včasih poteka v duhu nasilnega nacionalizma in zatiranja manjšinskih kultur, je glavni
prispevek upoštevanja avtentičnosti v konservatorski praksi razjasnitev in osvetlitev kolektivnega spomina človeštva.

KULTURNA IN DEDIŠČINSKA RAZNOLIKOST

5. Raznolikost svetovnih kultur in dediščine je nenadomestljiv vir duhovnega in intelektualnega
bogastva vsega človeštva. Dejavno je treba spodbujati zaščito in poudarjanje svetovne kulturne
in dediščinske raznolikosti kot bistvenih delov človeškega razvoja.
6. Raznolikost kulturne dediščine obstaja v času in prostoru ter zahteva spoštovanje drugih kultur in
vseh vidikov njihovih sistemov prepričanj. Kadar se zdi, da so kulturne vrednote v konfliktu, spoštovanje kulturne raznolikosti zahteva priznavanje legitimnosti kulturnih vrednot vseh vpletenih strani.
7. Vse kulture in družbe imajo korenine v posebnih oblikah in pomenih snovnega in nesnovnega
izraza, ki sestavljajo njihovo dediščino in jih je treba spoštovati.
8. Pomembno je poudariti temeljno načelo Unesca, ki pravi, da je kulturna dediščina posameznika kulturna dediščina vseh. Odgovornost do kulturne dediščine in upravljanje z njo pripadata predvsem kulturni skupnosti, ki jo je ustvarila, nato pa še tistemu, ki skrbi zanjo. Toda poleg teh dolžnosti je treba upoštevati tudi načela in odgovornosti, ki jih narekujejo mednarodne listine in konvencije o ohranjanju kulturne dediščine. Zelo je zaželeno, da vsaka skupnost uskladi svoje zahteve z zahtevami drugih kulturnih skupnosti, pri čemer to usklajevanje ne sme spodkopati temeljnih kulturnih vrednot katerekoli od njih.

VREDNOTE IN AVTENTIČNOST

9. Ohranjanje kulturne dediščine v vseh njenih oblikah in iz vseh zgodovinskih obdobij temelji na
dediščini pripisanih vrednotah. Naša sposobnost razumevanja teh vrednot je delno odvisna od stopnje verodostojnosti ali resničnosti virov informacij o teh vrednotah. Poznavanje in razumevanje teh virov informacij v luči prvotnih in poznejših značilnosti kulturne dediščine in njihovega pomena so nujna osnova za oceno vseh vidikov avtentičnosti.
10. Tako razumljena avtentičnost, ki jo potrjuje Beneška listina, je bistveni določujoči dejavnik vrednotenja. Razumevanje avtentičnosti ima temeljno vlogo v vseh znanstvenih študijah o kulturni dediščini, pri načrtovanju konservatorskih in restavratorskih posegov, pa tudi med postopki vpisa na sezname v skladu s Konvencijo o svetovni kulturni in naravni dediščini in v druge inventarje.
11. Vse oblike presojanja vrednot, pripisanih kulturnim spomenikom in verodostojnosti z njimi povezanih virov informacij se razlikujejo od kulture do kulture, pa tudi znotraj iste kulture. Zato presojanj vrednot in verodostojnosti ni mogoče zasnovati z dokončno določenimi merili. Nasprotno, spoštovanje vseh kultur zahteva, da je treba primere dediščine presojati in ocenjevati v luči njihovih kulturnih kontekstov.
12. Zato je zelo pomembno in nujno, da vsaki kulturi priznamo posebno naravo njenih dediščinskih
vrednot in v povezavi z verodostojnostjo in resničnostjo z njimi povezanih virov podatkov.
13. Glede na naravo kulturne dediščine, njen kulturni kontekst in razvoj skozi čas je presojanje
avtentičnosti lahko povezano z vrednostjo širokega razpona virov informacij. Ti viri lahko vključujejo
obliko in oblikovanje, materiale in snovi, uporabo in namembnost, tradicije in tehnike, lokacijo in
okolico, duh in občutje in druge notranje in zunanje dejavnike. Uporaba teh virov omogoča obravnavo posebnih umetnostnih, zgodovinskih, družbenih in znanstvenih razsežnosti obravnavane kulturne dediščine.

DODATEK I

Predlogi za nadaljevanje (predlagal Herb Stovel)

1. Spoštovanje kulturne in dediščinske raznolikosti zahteva zavestno izogibanje vsiljenim rutinskim
obrazcem ali standardiziranim postopkom pri razlaganju ali določanju avtentičnosti posameznih
spomenikov in spomeniških območij.
2. Prizadevanje določiti avtentičnost na način, ki bi bil spoštljiv do različnih kultur in dediščinske
raznolikosti zahteva pristope, ki spodbujajo kulture, naj razvijejo analitične procese in orodja glede na
svojo naravo in potrebe. Takšni pristopi imajo lahko več skupnih potez:

• prizadevanja zagotoviti oceno avtentičnosti obsegajo multidisciplinarno sodelovanje in ustrezno uporabo vsega razpoložljivega strokovnega in drugega znanja;
• prizadevanja zagotoviti pripisane vrednote dejansko odražajo kulturo in raznolikost njenih interesov, še zlasti spomenikov in najdišč;
• prizadevanja jasno dokumentirati posebnosti avtentičnosti spomenikov in najdišč kot praktičen
vodnik za prihodnjo obravnavo in nadzor;
• prizadevanja posodobiti ocene avtentičnosti v luči spremenljivih vrednot in okoliščin.

3. Še zlasti pomembna so prizadevanja zagotoviti spoštovanje dediščini pripisanih vrednot in da
opredelitev teh vrednot obsega prizadevanja vzpostaviti čim večji konsenz o njih med različnimi strokovnimi panogami in v lokalni skupnosti.
4. Pristopi morajo graditi mednarodno sodelovanje med vsemi zainteresiranimi za ohranjanje kulturne dediščine, ki ga je treba omogočati, da bi izboljšali globalno spoštovanje in razumevanje raznolikih izrazov in vrednot vsake kulture.
5. Nadaljevanje in širjenje tega dialoga v različnih regijah in kulturah sveta je predpogoj za vse večjo
praktično vrednost upoštevanja avtentičnosti pri ohranjanju skupne dediščine človeštva.
6. Ozaveščanje javnosti o tej temeljni razsežnosti dediščine je nujno potrebno, da bi oblikovali konkretne ukrepe za zaščito ostankov iz preteklosti. To pomeni razvijanje večjega razumevanja vrednot, ki jih predstavljajo same kulturne nepremičnine, pa tudi spoštovanje vloge, ki jih ti spomeniki in spomeniška območja imajo v sodobni družbi

DODATEK II

Definiciji pojmov

Konservatorstvo: vsa prizadevanja za razumevanje kulturne dediščine, poznavanje njene zgodovine in
pomena, zagotavljanje njene materialne zaščite in po potrebi predstavitve, obnove in izboljšanja. (Kulturna dediščina so spomeniki, skupine stavb in spomeniška območja, kot so opredeljeni v 1. členu Konvencije o svetovni dediščini).
Viri informacij: vsi materialni, pisni, ustni in slikovni viri, ki omogočajo spoznati naravo, posebnosti, pomen in zgodovino kulturne dediščine.