LISTINA IZ NARRE O AVTENTIČNOSTI - 1994
LISTINA IZ NARRE O AVTENTIČNOSTI - 1994
Preambula
1. Strokovnjaki, zbrani v japonskem mestu Nara se želimo zahvaliti za
velikodušnost in intelektualni pogum japonskih oblasti, ker so v pravem
trenutku omogočile forum, na katerem smo lahko prevetrili
ustaljeno razmišljanje na področju konservatorstva in razpravljali o načinih in
sredstvih za širjenje naših obzorij, da bi zagotovili večje spoštovanje
kulturne in dediščinske raznolikosti v konservatorski praksi.
2. Želimo tudi izraziti, kako neprecenljiv je okvir za razpravo, za katerega je
poskrbel Odbor za svetovno dediščino v želji uvesti preizkus avtentičnosti ob
polnem spoštovanju družbenih in kulturnih vrednot vseh družb in tako preveriti
izjemen univerzalni pomen kulturnih spomenikov predlaganih na
Seznam svetovne naravne in kulturne dediščine.
3. Narska listina o avtentičnosti je nastala v duhu Beneške listine iz leta
1964, zasnovana je na njej in
jo nadgrajuje zaradi vse širšega obsega vprašanj in interesov, povezanih s
kulturno dediščino v sodobnem svetu.
4. V svetu, ki mu vse bolj vladajo sile globalizacije in homogenizacije in v
katerem iskanje kulturne
identitete včasih poteka v duhu nasilnega nacionalizma in zatiranja manjšinskih
kultur, je glavni
prispevek upoštevanja avtentičnosti v konservatorski praksi razjasnitev in
osvetlitev kolektivnega spomina človeštva.
KULTURNA IN DEDIŠČINSKA RAZNOLIKOST
5. Raznolikost svetovnih kultur in
dediščine je nenadomestljiv vir duhovnega in intelektualnega
bogastva vsega človeštva. Dejavno je treba spodbujati zaščito in poudarjanje
svetovne kulturne
in dediščinske raznolikosti kot bistvenih delov človeškega razvoja.
6. Raznolikost kulturne dediščine obstaja v času in prostoru ter zahteva
spoštovanje drugih kultur in
vseh vidikov njihovih sistemov prepričanj. Kadar se zdi, da so kulturne
vrednote v konfliktu, spoštovanje kulturne raznolikosti zahteva priznavanje
legitimnosti kulturnih vrednot vseh vpletenih strani.
7. Vse kulture in družbe imajo korenine v posebnih oblikah in pomenih snovnega
in nesnovnega
izraza, ki sestavljajo njihovo dediščino in jih je treba spoštovati.
8. Pomembno je poudariti temeljno načelo Unesca, ki pravi, da je kulturna
dediščina posameznika kulturna dediščina vseh. Odgovornost do kulturne
dediščine in upravljanje z njo pripadata predvsem kulturni skupnosti, ki jo je
ustvarila, nato pa še tistemu, ki skrbi zanjo. Toda poleg teh dolžnosti je
treba upoštevati tudi načela in odgovornosti, ki jih narekujejo mednarodne
listine in konvencije o ohranjanju kulturne dediščine. Zelo je zaželeno, da
vsaka skupnost uskladi svoje zahteve z zahtevami drugih kulturnih skupnosti,
pri čemer to usklajevanje ne sme spodkopati temeljnih kulturnih vrednot
katerekoli od njih.
VREDNOTE IN AVTENTIČNOST
9. Ohranjanje kulturne dediščine v
vseh njenih oblikah in iz vseh zgodovinskih obdobij temelji na
dediščini pripisanih vrednotah. Naša sposobnost razumevanja teh vrednot je
delno odvisna od stopnje verodostojnosti ali resničnosti virov informacij o teh
vrednotah. Poznavanje in razumevanje teh virov informacij v luči prvotnih in
poznejših značilnosti kulturne dediščine in njihovega pomena so nujna osnova za
oceno vseh vidikov avtentičnosti.
10. Tako razumljena avtentičnost, ki jo potrjuje Beneška listina, je bistveni
določujoči dejavnik vrednotenja. Razumevanje avtentičnosti ima temeljno vlogo v
vseh znanstvenih študijah o kulturni dediščini, pri načrtovanju konservatorskih
in restavratorskih posegov, pa tudi med postopki vpisa na sezname v skladu s
Konvencijo o svetovni kulturni in naravni dediščini in v druge inventarje.
11. Vse oblike presojanja vrednot, pripisanih kulturnim spomenikom in
verodostojnosti z njimi povezanih virov informacij se razlikujejo od kulture do
kulture, pa tudi znotraj iste kulture. Zato presojanj vrednot in
verodostojnosti ni mogoče zasnovati z dokončno določenimi merili. Nasprotno,
spoštovanje vseh kultur zahteva, da je treba primere dediščine presojati in
ocenjevati v luči njihovih kulturnih kontekstov.
12. Zato je zelo pomembno in nujno, da vsaki kulturi priznamo posebno naravo
njenih dediščinskih
vrednot in v povezavi z verodostojnostjo in resničnostjo z njimi povezanih
virov podatkov.
13. Glede na naravo kulturne dediščine, njen kulturni kontekst in razvoj skozi
čas je presojanje
avtentičnosti lahko povezano z vrednostjo širokega razpona virov informacij. Ti
viri lahko vključujejo
obliko in oblikovanje, materiale in snovi, uporabo in namembnost, tradicije in
tehnike, lokacijo in
okolico, duh in občutje in druge notranje in zunanje dejavnike. Uporaba teh
virov omogoča obravnavo posebnih umetnostnih, zgodovinskih, družbenih in
znanstvenih razsežnosti obravnavane kulturne dediščine.
DODATEK I
Predlogi za nadaljevanje (predlagal Herb Stovel)
1. Spoštovanje kulturne in dediščinske
raznolikosti zahteva zavestno izogibanje vsiljenim rutinskim
obrazcem ali standardiziranim postopkom pri razlaganju ali določanju
avtentičnosti posameznih
spomenikov in spomeniških območij.
2. Prizadevanje določiti avtentičnost na način, ki bi bil spoštljiv do
različnih kultur in dediščinske
raznolikosti zahteva pristope, ki spodbujajo kulture, naj razvijejo analitične
procese in orodja glede na
svojo naravo in potrebe. Takšni pristopi imajo lahko več skupnih potez:
• prizadevanja zagotoviti oceno
avtentičnosti obsegajo multidisciplinarno sodelovanje in ustrezno uporabo vsega
razpoložljivega strokovnega in drugega znanja;
• prizadevanja zagotoviti pripisane vrednote dejansko odražajo kulturo in
raznolikost njenih interesov, še zlasti spomenikov in najdišč;
• prizadevanja jasno dokumentirati posebnosti avtentičnosti spomenikov in
najdišč kot praktičen
vodnik za prihodnjo obravnavo in nadzor;
• prizadevanja posodobiti ocene avtentičnosti v luči spremenljivih vrednot in
okoliščin.
3. Še zlasti pomembna so prizadevanja
zagotoviti spoštovanje dediščini pripisanih vrednot in da
opredelitev teh vrednot obsega prizadevanja vzpostaviti čim večji konsenz o
njih med različnimi strokovnimi panogami in v lokalni skupnosti.
4. Pristopi morajo graditi mednarodno sodelovanje med vsemi zainteresiranimi za
ohranjanje kulturne dediščine, ki ga je treba omogočati, da bi izboljšali
globalno spoštovanje in razumevanje raznolikih izrazov in vrednot vsake
kulture.
5. Nadaljevanje in širjenje tega dialoga v različnih regijah in kulturah sveta
je predpogoj za vse večjo
praktično vrednost upoštevanja avtentičnosti pri ohranjanju skupne dediščine
človeštva.
6. Ozaveščanje javnosti o tej temeljni razsežnosti dediščine je nujno potrebno,
da bi oblikovali konkretne ukrepe za zaščito ostankov iz preteklosti. To pomeni
razvijanje večjega razumevanja vrednot, ki jih predstavljajo same kulturne
nepremičnine, pa tudi spoštovanje vloge, ki jih ti spomeniki in spomeniška
območja imajo v sodobni družbi
DODATEK II
Definiciji pojmov
Konservatorstvo: vsa prizadevanja za razumevanje kulturne dediščine,
poznavanje njene zgodovine in
pomena, zagotavljanje njene materialne zaščite in po potrebi predstavitve,
obnove in izboljšanja. (Kulturna dediščina so spomeniki, skupine stavb in
spomeniška območja, kot so opredeljeni v 1. členu Konvencije o svetovni
dediščini).
Viri informacij: vsi materialni, pisni, ustni in slikovni viri, ki
omogočajo spoznati naravo, posebnosti, pomen in zgodovino kulturne dediščine.