Rethink Heritage

Nujnost nadzorovanja in varovanja ogrožene dediščine je v zgodovini arhitekture prisotna že stoletja. Že stare civilizacije poznajo usmeritve vzdrževanja in obnove pomembnejših arhitektur. Po skromnih začetkih poznega osemnajstega stoletja je disciplina arhitekturne prenove našla svoje mesto tudi pri državnikih 19. stoletja, predvsem v Franciji, Angliji in Italiji. Kljub temu, da je bil glas strokovnjakov šibek, so imele akcije na tem področju pomembne rezultate v razvoju teorije. Doktrine so brez dvoma med najbolj razširjenimi akti, ki so oblikovali metodologije na mednarodni ravni. V Rimu se je leta 1883 skupina gradbenikov in arhitektov zbrala na splošni konferenci, da bi preučili problematiko in dosegli dogovor o merah, ki bi jih bilo treba udejaniti pri posegih v dediščino. Ta proces dogovarjanja o načelih in vodilih je privedel do prve doktrine na področju varstva arhitekture. Po uspešnih prvih poskusih so rasle doktrine varovanja kulturne dediščine v različnih delih sveta predvsem po začetku 20. stoletja. Veliko število uradnih dokumentov (doktrin, priporočil, izjav) je bilo objavljenih povsod po svetu, kjer so imeli strokovnjaki varovanja dediščine svoja posvetovanja. Treba je povedati, da niso dobili vsi nasveti uradne moči, to so bila bolj priporočila, ki so dvigala vrednost med strokovnjaki, ki so prepoznali ogroženosti in prednosti akcij obnove, tudi neprimernih tehničnih posegov. Danes se je v odnosu do nekdanjih izjav spremenila tudi oblika in vsebina doktrin. Zadnje listine, posebej tiste iz 21. stoletja, so popolnejše in konkretnejše od starejših, ki so bile širše in bolj deklarativne in so se jim poznale posledice dramatičnih vojn 19. stoletja. Razlaga doktrin sledi raznim vzorcem: spremembe so bile analizirane, ko so sledile zgodovinskim spremembam. Predstavljanje je teklo v vseh smereh, na podlagi težav, ki so bile reševane v preteklih stoletjih. Druge interpretacije upoštevajo tudi negativne vloge v času, a pridobivajo na svoji veljavi zaradi uveljavljenih organizacij, ki so jih sprejeli v svoje okrilje (ICOMOS, UNESCO).