1.2 TEORIJA VAROVANJA
Najprej je treba pri razvoju varovanja upoštevati kriterije in vlogo strok in strokovnjakov. Obstaja množica študij, ki zagotavljajo odgovorno znanstveno varovanje z zahtevami kulture današnjega časa. Kljub temu, da je stroka zaščite in varovanja obrti in arhitekture prisotna vse od antike, sta danes pomembni predvsem dve ravni. Prva, predznanstvena doba (ki pokriva prve civilizacije do 18. stoletja) varovanja spomenikov, slik in kipov, je bila obrtniška in izkustvena, usmerjena predvsem v popravilo, preprečevanje škode in razkroja, nadomeščanja izgubljenih elementov ali v njihovo zamenjavo. V to spadajo tudi ideologije in drugi argumenti (ekonomski, politični...). Metode so bile vezane na obrtniške delavnice, kjer pravzaprav ni bilo razlik med obrtništvom in varovanjem. Drugi element je značilnost znanstvene dobe (19. in 20. stoletje), traja še danes in se srečuje s sodobno razlago dediščine in njeno nujno zaščito, da jo ohranimo za zanamce. Vrsta različnih teorij posegov pravzaprav temelji na zgodovinski zavesti in poznavanju vrednosti spomenikov, predvsem arhitekturne, ki predstavlja jedro te stroke. Vzporedno pa prinašajo tehnološke novosti in razvoj naraščajoče in razvijajoče se zavesti nove študije in razvoj najprimernejših metod, ki zagotavljajo prepoznavanje in preživetje zgodovinske arhitekture.