Rethink Heritage

Eden prvih strokovnjakov na tem področju je bil italijanski arhitekt Leon Battista Alberti v petnajstem stoletju. V Firencah je ostala bazilika Santa Maria Novella, ki so jo gradili na območju nekdanje male cerkvice dominikanskih menihov iz 13. in 14. stoletja, brez dokončane fasade, dokler ni bogat florentinski trgovec Giovanni Rucellai zagotovil sredstva za njeno dokončanje. Leon Battista Alberti je bil zadolžen za njeno dokončanje, z zahtevo po spoštovanju geometrijskih načel in odnosov elegantne in skladne kompozicije v serpentinu in kararskem marmorju. To imenitno akademsko delo vsebuje že obstoječe elemente, grajene v obstoječi geometriji, kar je vodilo do oblikovanja celote. Alberti je 'preprosto' končal fasado v klasičnem redu, ki temelji na skladnosti. Za skladno celoto je bila fasada 'končana na osnovi obstoječih proporcij. Za vzpostavitev celote je porabil vnose, skladne z izvirnimi gotskimi elementi, vnesel pa je tudi nove, a je spoštoval toskansko gradbeno tradicijo'.

Drug pionir je bil Andrea Palladio v 16. stoletju, ki je kot pooblaščeni arhitekt Beneške republike deloval predvsem v Vicenzi in v njeni okolici, vključno z njeno baziliko. Pri njej je šlo za popolno prenovo z dvonadstropno loggio, kot dodatek nekdanji deželni palači. Dvonadstropna kompozicija se ponaša predvsem z beneškimi okni (poznanimi kot 'Palladijev motiv'), ki združujejo osrednji obok z dvema vodoravnima elementoma v obliki arhitrava, na obeh straneh. Fasadni stebri nosijo posamične oboke, ki se spremenijo v tanek banjasti obok, ki tvori fantastično urbano postavitev, novo školjko srednjeveške arhitekture, povsem skladno z renesančnim mestom in Piazzo dei Signori (Gosposkim trgom). Imenitnost te arhitekturne rešitve v okviru varovanja dediščine leži v dejstvu, da je Palladio oblikoval odprtine na fasadi, ne da bi posegal v izvorni tloris palače. To je dosegel kljub neuravnanim dimenzijam oken, kar je pripeljalo do različnih višin paraboličnih obokov, ki so se tako pojavili. Kljub temu deluje fasada povsem harmonično in simetrično, ker so osnovna okna – kot Palladijev motiv – zasnovana v enotni velikosti po vsej fasadi, medtem ko so razlike v širinah ujete z arhitravi na straneh teh v veličastnih obokanih odprtinah.

Naslednjii prednik te discipline je bil Francesco Borromini v sedemnajstem stoletju. Ko je delal na projektu Filippinijevega oratorija v Rimu, je Borromini uporabil v konstruktivnem in tipološkem smislu kompozicijo, ki se povsem razlikuje od realnih linij izvornega samostana. Dramski in glasbeni prostor je oblikoval kot skupno kompozicijo. Posamične skromne celice so nameščene okrog tega osrednjega prostora, ki tako tvori notranji prostor kot del idealnega mesta. To je zaključil kot eno prvih baročnih fasad, upoštevajoč velikosti in oblike izvorne cerkve s treznimi protiutežmi v obliki konkavnih in konveksnih elementov. Ta skromna rešitev kaže na veliko spoštovanje in upoštevanje sosednih zgradb, kar kaže na uporaben primer kasnejših oblikovanj okolja spomenikov ter seveda vseh fasad pomembnih dediščin.

V 18. stoletju je sledila večja aktivnost izkopavanj Palatina v Rimu (1729), Ville Adriana v Tivoliju (po 1734) in rimljanskih mest Paestum (1746), Pompeji (1748) in Herculaneum (1750), kar je spodbudilo večanje zanimanja za lokalne značilnosti. Analiza na primeru rimskega koloseja kaže dva ključna posega, ki sta preprečila sesutje nekaterih kril koloseja po slabem vzdrževanju in naravnih nesrečah. Rafael Stern (1807) je dva oboka na strani proti Lateranu utrdil s preprostimi navideznimi podporami. To je omogočilo ohranitev značilnosti koloseja (Flavijevega amfiteatra) z oblikovanjem formalnega in stvarnega nasprotja med novim in obstoječim projektom, s čemer je ustavil degradacijo, razpadanje opeke in dodal preproste teksture in detajle. Drug poseg je delo arhitekta Giuseppa Valadierja (1826), ki je na drugi oslabljeni sekciji objekta rešil konstrukcijske probleme z uvedbo nekaterih navideznih obokov, s katerimi je povezal nov projekt s starimi. Posega Sterna in Valadierja predstavljata nov pragmatični pristop: ustvaritev razlike med novimi posegi in izvornimi deli, kar ustvarja sodelovanje, vnaša jasno poenostavljanje in kontrast, kar je značilno šele za dvajseto stoletje.