Rethink Heritage

Zaščita v stilu in estetska enotnost

Eugène Emmanuel Viollet-le-Duc (1814-1879) je bil francoski arhitekt, specialist za konservacijo in arhitekturni teoretik predvsem novo-srednjeveških gibanj, ki so se pojavila v Evropi v prvih desetletjih 19. stoletja in so se nadaljevala predvsem v oživitvi romanske in gotske arhitekture. Kot prijatelj prvega generalnega inšpektorja zgodovinskih spomenikov Francije, je Ludovic Vitet, skladno s svojim prednikom Prosperjem Mériméjem in mladim Viollet-le-Ducom odprl debate o zaščiti nacionalnih spomenikov. Šlo je predvsem za srednjeveško arhitekturo, ki je propadala, predvsem za posledicami francoske revolucije. Bil je zadolžen za oblikovanje konservatorske teorije, ki je prevladovala v 19. stoletju in še v prvi tretjini 20. stoletja. Njegove teorije temelje na ideji, da je vrednost spomenika v izvorni obliki, kar je treba ohranjati. To je postalo mogoče zaradi teoretskih izhodišč arhitekturnih šol, ki so upoštevale ideje Viollet-le-Duca in njegovih naslednikov. Sodobna arhitektura namreč lahko razvija rešitve starih oblikovalcev le z več informacijami in s poglobljenim znanjem.

Viollet-le-Duc je 1838 (z mentorjema Vitetom in Mériméjem) kot vodja Komisije po letu 1840 nadzoroval razne projekte prenove v Franciji. Med drugimi je treba omeniti mesto Carcassonne, razdrto rimsko enklavo. To je dvojni kompleks s tremi kilometri zidov in 52 stolpi ter nekaterimi zgradbami, vključujoč Porte Narbonnaise (Narbonska vrata) in cerkev Sainte-Nazaire. La Cité, strateška enklava, ki je povezovala Atlantik s Sredozemljem preko Toulousa, nosi značilnosti Galov, Rimljanov, Vizigotov in drugih francoskih vplivov 13. stoletja.

Viollet-le-Duc je delal na tem projektu rekonstrukcije več kot dvajset let. Presenečujoče je, da je verjel, da so dolžni arhitekti pri razdrti ali nedokončani arhitekturi nadaljevati delo svojih prednikov. Trdil je, da mora rekonstrukcija doseči ideal – kot je k temu stremel prvi oblikovalec. To je vodilo k čudnim rešitvam stolpov in obzidij, z rezultatom, ki meša srednjeveške konstrukcije s tehničnimi izboljšavami novega časa.

Razvaline in pretekli časi

Angleški intelektualec John Ruskin (1819 -1900) je bil vodja protikonservatorskega gibanja. Kljub temu, da je bil v svojem času nerazumljen, so nekatere ideje Ruskina in njegovega študenta Williama Morrisa še danes upoštevane v sodobni konservatorski stroki. Po njunem mnenju gre pri konservaciji predvsem za minimalizem. To idejo obeh prednikov je treba spoštovati in jo ohranjati, seveda z upoštevanjem današnjih strok, ne glede na romanticizem devetnajstega stoletja.

Leta 1877 je majhna skupina, ki sta jo vodila Ruskin in Morris, vnesla te ideje v zgodnje gibanje arhitekturne konservacije tudi v Anglijo. Ta organizacija, imenovana SPAB ( Society for the Protection of Ancient Buildings), obstaja še danes. Temeljne ideje tega gibanja, ki so ga proglasili kot Manifesto, so vodile akcije tistega časa v Veliki Britaniji in drugod, predvsem v primeru zaščite kompleksa Svetega Marka v Benetkah. Mednarodni odbor SPAB je zavračal stilne popravke italijanskega arhitekta Giovannija Battista Medune (1800 – 1886), ki je skrbel za rekonstrukcijo in prenovo Benetk (tudi gledališča La Fenice, vile Ca' d'Oro in cerkve San Silvestro). Njegova dejavnost je pritegnila mednarodno pozornost, predvsem z ureditvijo 'Piazette', trgca ob bizantinski baziliki v gotskem slogu, Meduna je želel odstraniti plasti in dodatke kasnejših dob, a je mnenje javnosti in politike te posege ustavilo ter zagotovilo upoštevanje konservatorske stroke.

Težave usklajevanja

Italijanski arhitekt Camillo Boito (1836 – 1914) je avtor 'tretje poti' med skrajnostmi: pretiravanjem slogovnih konservatorjev v prenovi in radikalnimi protikonservatorji, ki bi raje, da se zgradba poruši kot dopustili konservatorske posege na njej. S to teorijo znanstvene konservacije je Camillo Boito obogatil nekatere elemente, ki so še vedno ključni deli 21. stoletja. Gre za prednost ohranjanja, zaščite pred prenovo, kjer je bistvo prenove razumljeno kot minimalen, nujen poseg. Pri tem je nujno ščititi spomeniško verodostojnost s spoštovanjem vseh stopenj vidnih razlik novih materialov, ki so pri vnosu prisotni. Boitovi predlogi so vrnili urejenost tudi z uporabo besednih analiz in besedne kritike za pravilno prenovo in razlago tekstov in dokumentov. Boito je branil pravico prenove stare arhitekture s čisto razlago, z uporabo diakritike, z izpostavljenimi besedami in poudarki (znaki, narekovaji, ležeča pisava...). Ta vzporednost med prenovo in filologijo temelji na dveh načelih: razlika v posegu (vidno razlikovanje originalnih in dodanih elementov) in javno predstavljanje (kot izogibanje vnosu napak). Zanimiv je primer Porta Ticinese (Tičinska vrata) v Milanu (1861) kot del obzidja starega mesta. Boito je odstranil zgradbe, ki so bile zgrajene po srednjem veku, s tem je poudaril dva stranska oboka. Dodal je zaključka dveh opečnih stolpov, ki se razlikujeta od originalne gradnje po barvi in teksturi, spojih, detajlih in poenostavljenih oblikah. Projekt je tudi prenovil gotska okna, nekatere opečne zveze je pustil brez prekritja.