BENEŠKA LISTINA, 1964
INTERNATIONAL CHARTER FOR THE CONSERVATION AND RESTORATION OF MONUMENTS AND SITES
2nd International Congress of Architects and Technicians of Historic Monuments, Venice, 1964.
VENICE CHARTER, 1964
MEDNARODNA LISTINA O OHRANJANJU IN OBNOVI SPOMENIKOV IN SPOMENIŠKIH OBMOČIJ
Zgodovinski spomeniki vseh narodov, nosilci duhovnih sporočil preteklosti, nam v sodobnosti pomenijo žive priče sto in tisočletnih izročil. Človeštvo se čedalje bolj zaveda obče dragocenosti človeških vrednot, jih šteje za svojo skupno dediščino ter priznava, da je kot celota odgovorna zato, kako jih bo ohranilo prihodnjim rodovom. Naša dolžnost je, da jim jih predamo v vsem bogastvu njihove prisotnosti.
Bistveno je, da skupno ugotovimo načela, ki morajo usmerjati vsako ohranjanje in obnavljanje spomenikov, ter jih uporabljati v okviru kulture in izročil posameznega naroda.
Atenska listina iz leta 1931 je prvič izoblikovala temeljna načela in pripomogla, da se je razvilo močno mednarodno gibanje, katerega stvarne posledice so bili predvsem
razni nacionalni dokumenti, dejavnost mednarodnih organizacij ICOM in UNESCO ter dejstvo, da je UNESCO ustanovil Mednarodno znanstveno središče za ohranjanje
in obnavljanje kulturnih dobrin. Vse večja občutljivost in kritično preučevanje sta odkrivala in zastavljala čedalje bolj zapletena, raznovrstna in različna vprašanja. Čas je torej, da znova pregledamo in pretehtamo načela omenjene listine ter v novem dokumentu poglobimo in razširimo njih namen in učinkovitost.
Drugi mednarodni kongres arhitektov in tehničnih strokovnjakov za zgodovinske spomenike, zbran v Benetkah med 25. in 31. majem 1964, je zato odobril naslednje besedilo:
OPREDELITVE
1. člen
Pojem zgodovinskega spomenika zajema posamezno arhitektonsko stvaritev kot tudi mestno ali vaško okolje, ki priča o kaki posebni kulturi, pomembnem razvoju ali zgodovinskem dogodku. Ta pojem se ne nanaša samo na velike stvaritve, temveč tudi na skromna dela, ki so sčasoma postala pomembna kulturna dediščina.
2. člen
Ohranjanje in obnavljanje spomenikov je stroka, ki mora sodelovati z vsemi vedami in tehnikami, ki lahko pripomorejo pri preučevanju in zavarovanju stavbne dediščine.
SMOTER
3. člen
Ohranjanje in obnavljanje spomenikov je namenjeno varovanju tako umetniških kot tudi zgodovinskih pričevanj.
OHRANJANJE
4. člen
Redno in neprekinjeno vzdrževanje spomenikov je bistvenega pomena za njihovo ohranitev.
5. člen
Spomenike je zmerom lažje ohranjati, če se neprekinjeno uporabljajo v družbeno koristne namene. Takšna uporaba je zaželena, ne sme pa prizadeti konstrukcije ali dekoracije stavbe. Izključno in samo v teh mejah je nujno preveriti in mogoče dovoljevati prilagoditve, ki jih prinašajo nove spremenjene dejavnosti.
6. člen
Ohranjanje spomenika vključuje tudi ohranitev primernega okolja. Če je tradicionalno okolje obstalo, ga je treba ohraniti. Prepovedati je vsakršne nove gradnje, rušenja ali
prezidave, ki bi utegnile spremeniti razmerja gmot in barv.
7. člen
Spomenik je neločljiv od zgodovine, o kateri priča, in okolice, v kateri stoji. Zato premeščanje spomenika kot celote ali njegovih posameznih delov ni dovoljeno; izjema so
primeri, ko predstavlja takšno ravnanje edino možno rešitev spomenika ali pa ga zahtevajo posebno veliki državni ali mednarodni interesi.
8. člen
Kiparskih, slikarskih ali okrasnih prvin, ki so neločljivi deli spomenika, ni dovoljeno odstranjevati, razen v primeru, ko jih je mogoče zavarovati izključno le na ta način.
RESTAVRIRANJE (OBNOVA)
9. člen
Restavriranje je visoko strokoven postopek, ki mora ostati nekaj izjemnega. Njegov namen je ohranjati in odkrivati estetske in zgodovinske vrednosti spomenika, temelji pa na spoštovanju izvirnega materiala in avtentičnih dokumentov. Tam, kjer se začenjajo domneve, se mora ustaviti: vsakršna dopolnila, ki bi se izkazala iz estetskih ali tehničnih razlogov za nujno potrebna, se morajo ločiti od arhitektonske kompozicije in nositi pečat našega časa. Pred in med restavriranjem je treba spomenik arheološko in zgodovinsko preučevati.
10. člen
Kadar se običajne tehnike izkažejo za neprimerne, smemo utrditi spomenik s katero koli sodobno konservatorsko ali konstrukcijsko tehniko, katere učinkovitost dokazujejo znanstveni podatki, izkušnje pa zanjo jamčijo.
11. člen
Ob restavriranju spomenika je treba spoštovati kakovostne prispevke vseh obdobij, saj smoter restavracije ni doseganje slogovne enotnosti. Kadar sestavljajo stavbo več časovno razmaknjenih plasti, je razkrivanje ene od njih dovoljeno le izjemoma in s pogojem, da odstranjene prvine niso posebno zanimive. Novo odkrita kompozicija mora imeti izredno zgodovinsko, arheološko ali estetsko vrednost, njena predstavitev pa mora biti izvedena tako, da opravičuje postopek. Ocena vrednosti prizadetih prvin in odločitev o odstranitvi ne sme biti odvisna samo od posameznika, ki je zadolžen za dela.
12. člen
Nadomestila manjkajočih delov se morajo skladno zliti s celoto, hkrati pa se morajo ločiti od izvirnih delov, da restavracija ne bi potvarjala umetnostnega in zgodovinskega dokumenta.
13. člen
Dodatkov ni mogoče dovoljevati; izjema so tisti, ki ne prizadenejo zanimivih delov spomenika, njegove tradicionalne postavitve v prostor, uravnoteženja njegove kompozicije in njegovega razmerja do okolice.
SPOMENIŠKA OBMOČJA
14. člen
Spomeniškim območjem mora biti posvečena posebna skrb, ker je treba zavarovati njihovo neokrnjenost in jim zagotoviti asanacijo, ustrezno ureditev in možnost primernega predstavljanja njihove vrednosti. Vsa konservatorska in restavratorska dela naj se izvajajo po načelih, predstavljenih v predhodnih členih.
IZKOPAVANJA
15. člen
Izkopavanje mora biti opravljeno v skladu z znanstvenimi vodili in na osnovi priporočil, ki jih opredeljujejo mednarodna načela v zvezi z arheološkimi izkopavanji, ki jih je sprejel Unesco leta 1965.
Ohranjati je treba tudi razvaline in izvesti vsakokrat vse potrebne ukrepe za ohranitev in trajno zavarovanje arhitekturnih prvin in najdenih predmetov. Poleg tega je treba storiti vse, kar lahko olajša razumevanje odkritega spomenika, vendar tako, da se ob tem ne spremenita njegov pomen in narava.
Vsakršna rekonstrukcijska dela so tu že vnaprej izključena. Dovoliti je možno samo anastilozo, se pravi, ponovno sestavitev ohranjenih, a razkosanih delov. Povezovalne sestavine morajo biti vselej spoznavne in smejo predstavljati le neizogibni minimum, ki naj zagotovi ohranitev spomenika in njegovih oblik.
DOKUMENTACIJA IN OBJAVA
16. člen
Vsa konservatorska in restavratorska dela ter izkopavanja mora spremljati natančna dokumentacija v obliki analitičnih in kritičnih poročil, ilustriranih z risbami in fotografijami.
Dokumentacija mora vključevati vse stopnje odkrivanja, obnovitvena dela, spremembe in vnašanja novosti kot tudi vse tehnične in oblikovne prvine, ugotovljene med deli.
Vsa dokumentacija naj bo spravljena v arhiv javne institucije in mora biti na voljo raziskovalcem. Priporoča se njeno objavo.