KONVENCIJA O VAROVANJUSVETOVNE KULTURNE IN NARAVNE DEDIŠČLINE - 1972
KONVENCIJA O VAROVANJUSVETOVNE KULTURNE IN NARAVNE DEDIŠČLINE - 1972
Generalna konferenca UNESCO je tekla od 17. do 20 oktobra 1972 v Parizu, na svojem sedemdesetem zasedanju.
Kulturna in naravna dediščina sta ogroženi ne le s propadanjem, pač pa tudi zaradi sprememb socialnih in ekonomskih razmer, ki ustvarjajo vedno nove načine za posškodovanje in razpad.
Izginjanje kakršnekoli kulturne in naravne dediščine ustvarja osiromašenje dediščine pri vseh narodih sveta.
Varovanje dediščine na nacionalni ravni pogosto ostaja nedokončana zaradi pomanjkanja virov v deželah, kjer se ta dediščina nahaja.
Skladno z Ustanovno listino organizacije so za vzdrževanje in razvoj znanja, ki zagotavlja varovanje svetovne dediščine sprejete nujne mednarodne konvencije.
Obstoječe mednarodne konvencije, priporočila in resolucije o kulturni in naravni dediščini dokazujejo pomen varovanja vsem, ne glede na razlike.
V ta namen je treba vključiti vsa sredstva za oblikovanje učinkovitega skupnega varovanja naravne in kulturne dediščine kot izjemne vsesplošne vrednosti, ki temelji na trajnem delovanju in v skladju s sodobnimi znanstvenimi metodami.
I. Definicija kulturne in naravne dediščine (skrajšana verzija)
Člen 1: Definicija kulturne dediščine
· Za potrebe te konvencije bodo upoštevane za kulturno dediščino:
· spomeniki: arhitekturna dela, dela monumentalnega kiparstva in slikarstva, arheološke strukture, vpisi, jamska domovanja in sploh vse, kar predstavlja izjemno vrednosti napodročju zgodovine, umetnosi ali znanosti;
· skupine zgradb v sklopih ali posamično, ki zaradi arhitekture ali pomena v prostoru predstavljajo izjemno splošno vrednoto;
· območja in to tista, ki sta jih ustvarila človek ali narava, vključno z arheološkimi najdišči, ki so pomembni z zgodovinskega, estetkega, etnološkega ali antropološkega vidika.
Člen 2: Definicija naravne dediščine
· V zvezi s to konvencijo bodo upoštevani elementi naravne dediščine:
· naravne posebnosti fizičnega ali biološkega izvora, ki so izjemne vrednosti s področij estetike ali znanosti;
· geološke in fiziografske formacije in posebno omejena območja, ki ustvarjajo habitate ogroženih vrst živali in rastlin;
· naravna območja ali posebej omejeni prostori.
II. Nacionalno in mednarodno varovanje ter mednarodno varovanje kulturne in naravne dediščine
Člen 4: Naloge vlad
· Vsaka stran, ki priznava to konvencijo, zagotavlja identifikacijo, varovanje in zaščito, predstavitev in posredovanje nadaljnjim generacijam kulturne in naravne dediščine iz členov 1 in 2 na vsem prostoru, ki ji prapada. Vse to mora biti storjeno kolikor mogoče celovito, v okviru možnosti in , kjer je to potrebno, z mednarodno pomočjo in sodelovanjem v posamičnih primerih, kakor tudi pri finančnih, umetniških, znanstvenih in tehničnih posegih.
III. Medvladni komite za varovanje kulturne in naravne dediščine
Člen 8: Komite za svetovno dediščino
· Medvladni komite za varovanje kulturne in naravne dediščine izjemne vrednosti, imenovan "the World Heritage Committee" (Komite za svetovno dediščino) je ustanovljen v okviru UNESCA, Organizacije za izobraževanje, znanost in kulturo Združenih narodov. Bo sestav 15 podpisnikov konvencije, izvoljenih na generalni skupščini med rednim zasedanjem UNESCA. Število podpisnikov se bo dvignilo na 21, ko bo vsota podpisnikov dosegla število 40. Izvolitev članov komiteja zagotavlja skladno predstavljanje različnih regij in kultur sveta. Na srečanjih komiteja lahko sodelujejo tudi predstavniki ICCROM (Center za študije varovanja kulturne lastnine), ICOMOS (Mednarodni svet za spomenike in spomeniška območja), UICN (Mednarodna zveza za varstvo narave in naravnih virov) – tako na zasedanjih kot v nadzornih svetih.
IV. Sklad za varovanje svetovne kulturne in naravne dediščine
Člen 15: Sklad
· Tako je ustanovljen Sklad za varovanje svetovne kulturne in naravne dediščine izjemnih vrednosti nosi poenostavljeno ime "The World Heritage Fund" (Sklad svetovne dediščine). Sklad deluje v okviru pravil in finančnega reda UNESCA. Sredstva sestavljajo: redni in prostovoljni prospevki podpisnic, donacije in darila članic, UNESCA ali drugih organizacij sistema Združenih narodov, posebej Programa za razvoj pri ZN, javnih ali zasebnih teles ali posameznikov, in drugi dotoki sredstev po pravilih Komiteja za svetovno dediščino. Ta sredstva se lahko uporabljajo le v namene, ki jih določi komite. Komite lahko sprejema le sredstva, namenjena izrecno za projekte in programe, ki jih je sprejel. Prispevki ne smejo biti sredstvo političnih pogojevanj.
V. Pogoji in ureditev mednarodne pomoči
Člen 19: Zahteve za pomoč
· Za pomoč pri kulturni in naravni dediščini lahko prosi vsaka članica za elemente splošne vrednosti na svojem ozemlju. Za odločitev komiteja je treba podati informacije in dokumentacijo iz člena 21, z zagotovili o lastništvu.
Člen 22: Oblike pomoči
· Pomoč Sklada Komiteja svetovne dediščine je namenjena:
· študijam za umetniške, znanstvene in tehnične probleme varovanja, zaščite in prenove kulturne in naravne dediščine iz točk 2 in 4 člena 11 te konvencije:
· sredstva za specialiste, tehnike in strokovno delo, kar zagotavlja kvalitetno delo, za urjenje skupin in specialistov na vseh ravneh identifikacije, varovanja, prenove in predstavljanja ter oživljanja kulturne in naravne dediščine;
· zagotovitev opreme, ki podpisnicam ni na voljo;
Člen 25: Delitev sredstev
· Po pravilu lahko pokrivajo sredstva Sklada le del nujnih sredstev. Sredstva, namenjena podpisnicam, morajo biti usmerjena izključno za dogovorjene projekte in programe.
VI. Izobraževalni programi
VII. Poročila
Člen 29: Odgovornosti poročanja
· Pospisnice te konvencije morajo v poročilih, podanih Generalni skupščini UNESCO v dogovorjeni obliki in terminih poročati o delovanju projekta in o poteku terminskega plana, informacijo o zakonskih in administrativnih ukrepih v zvezi s prijavo te konvencije, tudi o izkušnjah.
· Poročila je treba nasloviti na Komite svetovne dediščine:
· Komite o dejavnosti poroča na vsaki redni seji Generalne skupščine UNESCO.