Rethink Heritage

LISTINA IZ KRAKOVA - 2000

 

Upoštevajoč prispevke posameznikov in institucij, ki so v razdobju treh let sodelovali v pripravi mednarodne konference o varovanju 'Krakov 2000' in njene plenarne seje 'Kulturna dediščina kot temelj razvoja civilizacij', se sprejta izjava glasi: 'Sodelujoči na Mednarodni konferenci o Varovanju Krakov 2000 se zavedamo pomena dediščine in sprejemamo sledeča načela kot vodilo naporom za ohranjanje kulturne dediščine.

 

PREAMBULA

V duhu Beneške listine in ostalih mednarodnih priporočil Evropske unije, se ob prelomu tisočletij zavestno zavedamo, da je istovetnost v vedno težjih razmerah vedno pomembnejša. Evropo vse bolj označuje kulturna raznolikost, tako da je pluralnost osnovnih vrednot, ki se tičejo premične in nepremične ter nesnovne dediščine vse bolj pod vplivi konflikta interesov. To nalaga vsem, ki se z varovanjem kulturne dediščine ukvarjamo, da za njihove rešitve na probleme predvsem opozarjajo. Vsaka družba s skupnim spominom in z zavedanjem preteklosti je dolžna dediščino prepoznati in z njo upravljati. To ni preprosto, za dosego tega cilja lahko le določimo poti. Raznolikost družbe poganja tudi različnost zasnov družbe same. Spomeniki, kot posamični elementi dediščine, predstavljajo mejnike, a se v času tudi spreminjajo. V tem procesu sprememb razvija vsaka družba zavedanje potrebe po ohranjanju zasebno grajenih elementov, ki predstavljajo skupne vrednote dediščine. Orodja in metode so razviti za ustrezno varovanje in so lahko prilagojeni posamičnim situacijam, ki so v procesu stalnega spreminjanja subjektivni. Izbor vrednot je plod priprav in konservatorskega načrta in seveda mnogih odločitev. To mora biti vgrajeno v projekt prenove po ustreznih tehničnih in strukturnih kriterijih. Zavedajoč se vrednot Beneške listine predlagamo ta načela za varovanje in prenovo grajene dediščine našega časa.

NAMENI IN METODE

1. Arhitekturna, urbana in krajinarska dediščina, kot tudi posamični elementi so rezultat prepoznave raznih aspektov v zgodovini in sicialno kulturnem pogledu. Naš namen je varovanje te dediščine. To je lahko izvajano z različnimi tipi posegov kot na primer okoljski nadzor, vzdrževanje, popravilo, obnova, prenova in oživitev. Vsak poseg vključuje odločitve, izbor in odgovornosti do vse dediščine, tudi do tistih elementov, ki danes nimajo kakega posebnega pomena, a ga lahko dobijo kasenje.

2. Vzdrževanje in popravila so temeljni deli procesa varovanja, kar mora biti organizirano s sistematskim raziskovanjem, pregledom, stalnim nadzorom in preverjanjem. Predvideti je treba mogoče razpadanje in zanje predvideti ustrezne mere.

3. Varovanje kulturne dediščine mora biti vpleteno v projekt prenove, vključujoč tudi dolgoročne posege. Projekt prenove mora temeljiti na vrsti ustreznih tehničnih možnosti in biti pripravljen kot proces sestave znanja in razumevanja gradnje na mestu samem. Ta proces lahko vključuje tako tradicionalne kot nove materiale, strukturne raziskave, grafične    in dimenzijske analize ter identifikacijo zgodovinskih, umetniških in socio-kulturnih vrednot. V projektu prenove te elemente vključuje, usklajuje in izvaja le kvalificiran strokovnjak, ki je v varovanju dediščine izkušen.

4. Rekonstrukcija posamičnih delov, ki 'ustrezajo tipu zgradbe' so nedopustne. Dopustna je le rekonstrukcija malih sestavnih delov z arhitekturnimi vrednotami, a le kot izjema in na podlagi podrobne in nesporne dokumentacije. Kolikor so potrebni pri uporabi objekta, lahko kažejo tudi odsev sodobne arhitekture. Dopustna pa je prenova vse zgradbe le v primeru rušenja v vojnih razmerah ali po naravni ujmi, kadar so podani dokazi o izjemni vrednosti za vso družbo.

RAZLIČNE VRSTE GRAJENE DEDIŠČINE

5. Vsak poseg v arheološko dediščino je zaradi njene ogroženosti sestavni del okolja in krajine. Rušitve pri izkopavanjih morajo biti zmanjšane na minimum. Vsako izkopavanje kot arheološki poseg mora biti dokumentiran. Kakor tudi v drugih primerih, morajo arheološki posegi čim manj posegati v objekt. Dela morajo biti opravljena profesionalno, metodološko, z ustreznimi tehnikami in strogo nadzorovano. Pri varovanju in prezentaciji je treba pri arheoloških delih uporabljati najnovejše tehnologije, podatke, informacijske sisteme in navidezne predstavitve.

6. Namen varovanja zgodovinskih zgradb in spomenikov v mestnih sredinah je upoštevanje istovetnosti in integritete, vključno s prostori, površinskimi obdelavami in okrasjem v celoti kakor se pojavljajo. Posegi zahtevajo ustrezen 'projekt prenove', ki določa metode in namene, v mnogih primerih tudi uporabo, ki mora biti prilagojena tako obstoječemu prostoru kot značilnostim. Vsa dela na objektih morajo upoštevati tudi časovne značilnosti, ki tam nastopajo.

7. Arhitekturno okrasje, kipi in drugi detajli, ki so sestavni del grajene dediščine naj bodo varovani s posebnimi projekti, ki spremljajo osnovnega. To zahteva strokovnjakovo znanje in izkušnje na kulturnem, tehničnem in izvedbenem področju, da lahko pokaže umetniško delo na različne načine. Proces prenove mora zagotavljati pošten pristop do varovanja v vseh detajlih, z spoštljivim odnosom do tradicionalne gradnje in njenih sestavnih delov.

8. Zgodovinska mesta in vasi nastopajo v celoti s splošno dediščino in to tako s strukturami, prostori in humanimi odnosi, vse v okviru splošnih sprememb okolja. To vključuje vse dele javnosti in zahteva splošen proces načrtovanja različnih dejavnosti. Varovanje urbanega okolja se ukvarja z zgradbami in s prostori med njimi, kar pomeni tudi z odprtimi prostori urbanih in vaških naselij, vključno z nesnovnimi značilnostmi. Tako je sestavni del posega upoštevanje morfoloških, uporabnih in strukturnih elementov kot detajl in celota v okolju. Zgradbe, ki nastopajo v zgodovinskih okoljih, imajo lahko tudi posebne arhitekturne vrednote, ki jih je treba ohranjati zaradi njihove organske integritete, posebnih razsežnosti in njihovih prostorskih, dekorativnih in barvnih značilnosti, ki so nenadomestljive v organski celoti mesta. Načrt prenove zgodovinskih mest mora upoštevati upravljanje s spremembami, preverjanje trajnostnega, vse v okviru socialnih in ekonomskih vidikov. Projekt prenove mora vsebovati: a) elemente, ki oblikujejo odprte prostore urbanih sredin in b) notranjo organizacijo prostorov, ki določa zgradbo samo.

9. Kulturna krajina nastopa v kulturni dediščini kot podaljšano delovanje raznih družb med človekom, naravo in fizičnim okoljem. To so dokazi odnosov med družbo, posamezniki v njihovem okolju. Tako se morajo varovanje, prenova in razvoj osredotočati na humane in naravne okvire, vključujoč snovne in nesnovne vrednote. Pomembno je razumeti in spoštovati značilnosti okolja in uporabljati zakone in norme za usklajene ustrezne aktivnosti različnih vrednot. V mnogih družbah je kulturna krajina zgodovinsko vpeta v mesta. Sestav varovanja kulturne krajine in trajnostnega razvoja tako regij kot lokalnih točk zahteva zavedanje in razumevanje sprememb v času. To zahteva aktivno vključevanje grajenega okolja velikih in manjših mest. Integralno varovanje starin in arheoloških okolij ter razvoj visoko dinamičnega okolja vključuje socialne, kulturne in estetske vrednote.

10. Tehnike varovanja in prenove so tesno vezane na interdisciplinarna znanstvena raziskovanja materialov in tehnologij, ki so vključene v konstrukcijo, popravila in/ali prenovo grajene dediščine. Izbrani poseg mora upoštevati izvorno funkcijo in zagotavljati sestavljivost z obstoječimi materiali, strukturami in arhitekturnimi vrednotami. Vsak nov material ali tehnologija morata biti strogo preizkušena, primerjana in razumljena pred vgradnjo. Vgradnja novih tehnologij in situ je lahko pomembna za dobrobit izvornega objekta, a mora biti tekoče preverjana, upoštevaje njihovo obnašanje in možnosti sprememb v času. Posebna pozornost je potrebna za razvoj znanja tradicionalnih materialov in tehnik in njihovega ustreznega nadaljevanja v kontekstu sodobne družbe, ki je pomembne del kulturne dediščine.

UPRAVLJANJE

11. Upravljanje nenehnega spreminjanja, preoblikovanja in razvoja zgodovinskih mest in kulturne dediščine nasploh je sestav ustrezne regulative, mnogih možnosti in rezultatov. Kot sestavni del tega procesa je treba prepoznati tveganja, vključevati mogoče zaščitne sisteme in predvideti dejavnosti v primeru neuspeha. Tako je lahko kulturni turizem, kljub dobrim rezultaatom za družbo, tudi problematičen. Treba je upoštevati tudi izboljševanje tekočih stroškov. Varovanje kulturne dediščine je sestavni del načrtovalskih in upravljalskih procesov družbe in lahko izboljšuje trajnostne, kvalitativne, ekonomske in socialne elemente socialnega razvoja te družbe.

12. Mnogovrstnost vrednot dediščine in raznovrstnost interesov zahteva sporazumevanje, ki dovoljuje strokovnjakom in upravljalcem uspešno sodelovanje s prebivalci. Odgovornost družb je v tem procesu ustvarjati metode in strukture, ki zagotavljajo pravo sodelovanje posameznikov in institucij.

IZOBRAŽEVANJE

13. Izobraževanje v kulturni dediščini zahteva vključevanje in integracijo v vse nacionalne sisteme vseh ravni. Kompleksnost projekta prenove ali kakršnegakoli posega, vključno z zgodovinskimi, tehničnimi, kulturnimi in ekonomskimi okviri, zahteva odgovornega in dobro podkovanega vodjo. Izobraževanje konservatorjev je interdisciplinarno in vključuje ustrezne študije arhitekturne zgodovine, teorije in tehnik varovanja in prenove. Le to zagotavljajo ustrezne kvalifikacije, ki lahko pripeljejo posege prenove na profesionalen in odgovoren način. Šolanje strokovnjakov in tehnikov prenove zahteva metodologije in tehnična znanja, ki se tekoče razvijajo in dopolnjujejo na področjih teorije in usmeritev. Kvaliteta obrtniških in tehničnih del prenov zavisi tudi od vajeniškega šolanja.

ZAKONODAJNE MERE

14. Za zaščito in prenovo grajene dediščine so potrebne tako zakonodajni kot administrativni elementi. To zagotavlja, da tečejo konservatorska dela pod nadzorom pravih strokovnjakov. Zakonodaja lahko šolanje omejuje tudi s časovnimi okviri. Šolanje konservatorjev je lahko poverjeno tudi neodvisnim strokovnjakom, kar lahko izvajajo in nadzorujejo le vrhunski strokovnjaki.

 

 

DODATEK DEFINICIJE 

Uredniški odbor te 'Krakovske listine' je uporabljal terminološke izraze:

a. Dediščina je sestav človekovega dela, ki je v javnosti prepoznana kot posebna vrednota. Identifikacija (prepoznanje) dediščine je proces izbora vrednot.

b. Spomenik je enota, prepoznana kot nosilec vrednot, ki pomenijo osnovo spomina. Spomin prepoznava aspekte, ki so primerni za postopke in misli, vse v okviru in pod vplivom časa.

c. Pristnost, avtentičnost pomeni materialno, zgodovinsko značilnost, vse od izvora do danes, a pod vplivi časa, ki jo je tudi spreminjal.

d. Istovetnost, identiteta je razumljena kot splošen odnos sedanjih in nekdanjih vrednot, ki so plod družbe.

e. Varovanje, konservacija je kompleks odnosov v družbi, ki ohranjajo dediščino in njene spomenike večne. Varovanje se doseže z odnosom do pomena entitete, z vsemi njenimi vrednotami.

f. Prenova je dejavnost na elementih dediščine, spodbujena k ohranjanju njene istovetnosti in njene vloge v družbi.

g. Projekt prenove: To je projekt, ki izvira iz izbire konservatorskih usmeritev, je proces ohranjanja grajene in okoljske dediščine.

I. HISTORY OF HERITAGE MANAGEMENT