UVOD
Dediščina je za svoj obstoj običajno nemočna pred zunanjimi vplivi, kolikor nima formalno urejenega upravljanja in pravnih instrumentov. Razen nekaj izjem, je večina pravnih aktov za varstvo dediščine nastala v 19. stoletju, ko je začela naraščati zavest, predvsem za objekte, ki so bili povezani z osebno zgodovino pomembnih ljudi. Po drugi svetovni vojni je bilo ustanovljenih kar nekaj nadnacionalnih teles za prepoznavo, upravljanje in varstvo, za dvig pomena skupne lastnine najpomembnejših spomenikov. Najpomembnejši organizaciji na tem področju sta UNESCO in ICOMOS, lahko pa omenimo še nekaj dokumentov kot je na primer European heritage strategy for the 21st Century (Evropska strategija za dediščino 21. stoletja), ki ga je sprejel Svet Evropske unije. To poglavje predlaga pregled in preskus kompleksa heterogenih pravnih instrumentov kot primerjalno meddisciplinarno študijo različnih veljavnih zakonov nekaterih držav kot so Velika Britanija, Madžarska, Poljska, Slovenija, Grčija, Italija, Francija, Španija in Nemčija. Za to primerjavo je treba našteti vso evropsko bazo zakonskih aktov, ki jih je potrdila Evropska unija:
● Lisbon Treaty (Lisbonska pogodba), člen 167 govori o kulturni dediščini
● Priporočilo z dne 20. decembra 1874, ki ga je sprejela Commission to the Member States on the protection of the architectural and natural heritage (Komisija članic za zaščito arhitekturne in naravne dediščine) (OJ L 21,28.1.1975, p. 22-23) 31975H0065
● Sklepi Sveta z dne 17. junija 1994 za pripravo Community action plan in the field of cultural heritage (Akcijski načrt Zveze na področju kulturne dediščine) (OJ C 235,23.8.1994, p. 1-1) 31994Y0823(01)
● Resolucija Sveta z dne 12. februarja 2001 za kvaliteto arhitekture in mestnega in podeželskega okolja (OJ C 73,6.3.2001, p. 6-7) 32001G0306(03)
● Resolucija Sveta z dne 1. decembra 2011 za praktično in proceduralno ureditev pri Svetu Evrope za štiri članice Evropskega sodišča v okviru Akcije EU za podelitev znaka EU (OJ L 330,14.12.2011, p. 23-24) 32011D0831
● Sklep številka 1194/2011/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2011, ki ureja podelitev znaka dediščine EU (OJ L 303,22.11.2011, p. 1-9) 32011D1194
● Resolucija ministrov za področje kulture s srečanja Sveta dne 17. februarja 1986 za ustanovitev transnacionalnih kulturnih poti (OJ C 44,26.2.1986, p. 2-2) 41986X0226
● Resolucija ministrov za področje kulture na srečanju Sveta z dne 13. novembra 1986 o varstvu objektov in umetniških stvaritev (OJ C 320,13.12.1986, p. 3-3) 41986X1213(02)
V izhodiščih naj navedemo še seznam pomembnih zakonov izbranih držav, ki se dotikajo kulturne dediščine in zaščito spomenikov na nacionalnih osnovah
● Združeno kraljestvo – Zakon o nacionalni dediščini (1983, dopolnjen 2002).
● Francija – zakon z dne 10. julija 2000 uravnava varstvo na nacionalni ravni
● Španija – Ley (Zakon) 16/1985 z dne 25. junija govori o španski dediščini
● Madžarska – zakon LXIV iz leta 2001 o varstvu kulturne dediščine
● Italija – Zakon o dediščini kulture in krajine (D.Lgs. 2212004 n. 42)
● Poljska – zakon z dne 23. julija 2003 o varstvu in skrbi za spomenike
● Grčija – Zakon štev. 3028/2002, “O zaščiti antikvitet in kulturni dediščini na splošno”
● Nemčija – razni zakoni na ravni dežel (Zvezna dežela, Bundesland)
● Slovenia – 2008, Zakon o kulturni dediščini
RAZLIČNOST DEŽEL POMENI RAZLIČNOST PRAVNIH INSTRUMENTOV
Svet Evrope, ki je bil osnovan v Londonu 5. maja 1949, je mednarodna organizacija za pospeševanje skupnih politik evropskih držav, članic. Svet Evrope je ustanovil Evropsko informacijsko mrežo za dediščino, ki vključuje evropske vlade za usklajevanje politik in strategij v kulturni dediščini. Ta mreža je sestavljena iz nacionalnih koordinatorjev, ki jih imenujejo ustrezni ministri za širjenje, izmenjavo in analiziranje informacij, za razvoj problematik.
Obstaja tudi javni seznam s prispevki nacionalnih koordinatorjev, ki zagotavlja inventar politik evropske dediščine 38 držav Sveta Evrope, ki je dosegljiv na spodnjem linku:
https://www.coe.int/en/web/herein-system/country-profiles
Vloga upravljanja in varstva
Po pregledu in analiziranju informacij Sveta Evrope in pristojnih organizacij jih lahko razdelimo v dve podskupini, kjer države z večjimi geografskimi, kulturnimi in ekonomskimi viri predlagajo skupne in decentralizirane posege, druge pa imajo bolj centralizirane sisteme.
Prva skupina vključuje Francijo, Španijo, Grčijo, Italijo in Nemčijo.
Te dežele urejajo problematiko upravljanja z dediščino na nacionalni ravni, a obstaja še niz nižjih pristojnosti (na splošno na regionalni ravni), kar dopušča regijam več različnosti.
Prednosti decentraliziranih sistemov je v prodiranju več ravni, v spodbujanju bolj občutljivih skupnosti (kakor so manjšine ali manj razvite regije). Ti tipi zakonodaje reafirmirajo zgodovinsko-kulturne, ekonomske in socialne osebnosti posamične regije za potencionalne prednosti ogroženih dediščin, tudi tistih manj dosegljivih. Nevarnosti za ta sistem so negativni učinki varovanja pod vplivi lokalne politike, na primerih turizma ali špekulacij pri prodaji nepremične lastnine. Decentralizirani sistem omogoča nevarnosti oblikovanja regij ali skupnosti z boljšimi usmeritvami kot tudi one z manj uspešnimi. Problem zahteva dodatne napore usklajevanja in poenotenja, kar je posebej nevarno za države z mnogimi posamičnimi enotami.
V nadaljevanju zagotavljajo centralizirani sistemi uniformirano zakonodajo, ki pronica tudi v posamične regije. To drugo skupino prostojnosti, organiziranih kot centralizirano varstvo dediščine (običajno z lokalno podporo) je najti v deželah kot so Anglija, Madžarska, Poljska in Slovenija.
Države s krovno regulacijo zagotavljajo bolj sistematizirano zakonodajo, ki jo je moč uporabiti po vsem ozemlju. To je lahko dobro, kjer najzanimivejše zakonodaje spodbujajo stopnjo sobivanja obeh zakonodaj: regionalnih in skupnih. Ti sistemi vnašajo vertikalno uporabo nacionalne zakonodaje in horizontalno majših skupin. To pomaga ščititi pritiske na državo in na ravni dediščine manjša stroške oblikovanja odločitev.
Na naslednjih straneh bomo predstavili učinkovito zakonodajo mednarodnih organizacij (UNESCO in ICOMOS) z oceno formalnih sistemov kulturne dediščine po izbranih evropskih državah v okviru tega projekta. Najprej torej centralizirani sistemi in potem decentralizirane rešitve.