Rethink Heritage

Svet Evrope je sprejel 'Evropsko strategijo kulturne dediščine za 21. stoletje' februarja 2017, ki vključuje za države članice pri pripravi politik za kulturno dediščino niz priporočil.

Strategija nadaljuje vrsto nekdanjih akcij in proglasov Sveta, ki pomagajo pri splošni organizaciji varovanja na višji in poglobljeni ravni kot jo imajo članice same. Te akcije so posebej  primerne za tiste dežele, kjer varovanje ni tako razvito. Skupno vrednotenje problematike in posegov ustvarja posebno sodelovanje za dosego skupnih ciljev.

Posebej pomembna je vrsta akcij, ki je sledila Evropskemu letu dediščine 1975 in jo je kasneje posvojila tudi Evroska listina arhitekturne dediščine (Amsterdamska listina). Ob tem je Svet Evrope tudi odgovoren za vnos in sledenje sledečih konvencij:

●        European Cultural Convention ( Evropska kulturna konvencija1954);

●        Convention for the Protection of the Architectural Heritage of Europe ( Konvencija o zaščiti evropske arhitekturne dediščine 1985); 

●        European Convention for the Protection of the Archaeological Heritage (Evropska konvencija o zaščiti arheološke dediščine 1992); 

●        European Landscape Convention ( Evropska dediščina o krajini 2000); 

●        Council of Europe Framework Convention on the Value of Cultural Heritage for Society (Konvencija o vrednotah kulturne dediščine za družbo 2005). 

Teoretična in politično-filozofska osnova Strategije je bila jasno določena v Deklaraciji iz Namurja 2015. Ta vključuje osrednje vrednote kot demokratične, z dobrim vodstvom, vključujoč tudi civilno družbo, upoštevajoč humane pravice osnovne svobode, enakovrednost ponosa vseh, odpirajoč dialog različnosti. Deklaracija iz Namurja uvaja koncept in sestavo planiranih dokumentov, naštevajoč ključne izzive kot so klimatske spremembe in spremembe v družbi ter uvaja glavna priporočila za izvajanje Strategije od socialnih do ekonomskih tem.

Strategija upošteva sledeče tipe izzivov, ki iščejo ustrezne odgovore za te ogroženosti:

●        klimatske spremembe in naraščajoče število naravnih nesreč, ki jih povzroča človek;

●        izzivi kot so demografske, medgeneracijske spremembe, tudi izolacionizem;

●        politični izzivi kot teptanje vrednot svobode in demokracije;

●        ekonomski izzivi in grožnje za ekonomsko krizo;

●        razmah masovnega turizma na svetovni ravni.

Dokument smatra, da igra kulturna dediščina ključno vlogo v preusmerjanju evropskih družb, medkulturni dialog, spoštovanje različnih identitet in diverziteta. Za to iniciativo je dobra osnova na primer predvsem pripadnost skupnim vrednotam. Kulturna dediščina je tudi ključna za socialni in ekonomski razvoj in je pomemben vir na polju izobraževanja, zaposlovanja, turizma in skladnih oblik razvoja.

Sistem Strategije je organiziran v treh komponentah, ki si jih lahko predstavljamo kot tri cikle, ki se med sabo prepletajo. Ti trije sestavni deli so: socialna, prostorska in ekonomska komponenta ter znanje in izobraževanje.

Ključni del socialne komponente je razširjanje in soudeležba (dobrega) vodenja, kar se kaže v vplivu civilne družbe, s spoštovanjem in razširjanjem različnosti. Poudarki prostorske in ekonomske komponente so trajnostni razvoj, zaposlovanje, turizem in izkoriščanje naravnih virov. Končno so sestavni deli komponente znanja in izobraževanja vseživljenjsko učenje, raziskovanje, ustanavljanje središč znanja in razvoj programov poučevanja.

Na naslednjih straneh bodo predstavljeni trije izzivi in priporočila Sveta Evrope