Rethink Heritage

III. HERITAGE MANAGEMENT STRATEGIES

Financiranje je ključno za udejanjanje modelov in shem upravljanja dediščine in je izhodišče za akcije na vseh ravneh. Za rezultate seveda ni zadosti le financiranje, a ga lahko primerjamo s pomembnim profesionalnim znanjem, umnim vodenjem in dodelanimi programi, ki urejajo na področju dediščine nesporne sinergije in vrednote, kar rezultira v dobrem vzdrževanju spomeniških območjih v obliki prenov, obnov in nove uporabe.

 

Na splošno - glavna finančna odgovornost v dediščini zavisi od različnih ravni nacionalnih upravljalcev: na ravni dežel, regij ali provinc in končno od lokalnih uprav, kot so pač definirane v zakonodaji posamičnih dežel. Ta odgovornost je razdeljena na vse zasebne lastnike z odgovarjajočo pomembnostjo in s pomembnimi akterji civilne družbe v obliki dobrodelnih skladov ali drugače organiziranih nevladnih organizacij, ki pomagajo pri upravljanju na lokalni ravni ali po vsej državi. Odnos državnega lastništva do zasebnega vpliva na možnosti in dosegljiva orodja vodenja za dosego pomembnega vpliva v procesih.

Spodaj so naštete najpomembnejše finančne sheme, ki jih uporabljajo države.

1. Financiranje v okviru države

 

Državne institucije, vključno z muzeji, arheologijo in upravljalci dediščine različnih ministrstev so vezani na letne proračune za svoje dejavnosti: vzdrževanje, prenovo in organizacijo kulturnih dogodkov ter izdajo informativnih vsebin. Uprava ima lahko tudi svoje prioritete za nekatere projekte, ki jim dodeljuje tudi sredstva.

 

 

0.            Podpora dediščini

 

Del dosegljivega financiranja je lahko razdeljen s podporami, ki jih dodeljujejo druge institucije, a vselej v skladu tistega, ki sklad upravlja. V nekaj evropskih deželah obstajajo take podpore za varovanje in prenovo spomenikov ter za projekte kulturne dediščine. V evropskem merilu teče prav tako financiranje, na primer Creative Europe (Kreativna Evropa), Norway Grant (Norveški sklad), Erasmus+, Horizont Europe, a  to ni namenjeno izključno za dediščino.

0.            Davek

 

Možnosti državnega financiranja iz točk 1 in 2 so vedno omejene na dosegljivost denarne moči, zato lahko države uvedejo tudi druga orodja za njihovo dodeljevanje. Možna pot je tudi uvedba posebnega davka, ki je namenjen podpori izbrane institucije. S tako prednostno metodo je lahko pomen dediščine ključno poudarjen, odgovornost javnosti pa povečan. S to logiko so z davkom obremenjene luksuzne dobrine in aktivnosti kot je na primer turizem, ker so to elementi, ki niso razumljeni kot nujni in lahko imajo tudi negativne učinke kot na primer masovni turizem. Dober zgled take turistične takse je 'Imposta di soggiorno', ki je uradno namenjena za podporo varovanja in prenove kulturne dediščine.

 

0.            Spodbude

 

Tudi spodbude so uporaben način, kjer lahko države pomagajo pri izboljšanju stanja državnih spomenikov. To je uporabno s spodbujanjem zasebnega sektorja (zasebnega, institucionalnega ali korporativnega) za vlaganja v vzdrževanje in prenovo vpisane dediščine. Prednost je lahko tudi nižanje davka na dodano vrednost (VAT), davku na prihodke, zdravstvenim davkom, davku na dedovanje ali na darila. Bistvo teh spodbud je, da dobijo tisti, ki so odgovorni za skrb dediščine, višjo podporo družbe.

 

Različne dežele se soočajo z različnimi izzivi in rešujejo problematiko na načine, ki so prilagojeni njihovi zgodovini in kulturnim izkušnjam. V zahodni Evropi je preko 65 odstotkov zgodovinske arhitekture v zasebni lasti, v nekdanjem sovjetskem bloku pa ostaja lastništvo državi. V tem slučaju ima davčni sistem manjšo učinkovitost, in prej omenjeni sistemi niso tako uspešni kot tam, kjer je zasebna lastnina tradicionalna.

 

Kjer so davčne spodbude ali posojila ustrezna lastnikom, so ti lahko dolžni odpreti zgradbe zgodovinske vrednosti javnosti vsaj za nekaj časa (na primer 80 dni na leto).

Glavne oblike davčnih spodbud so:

●        Oprostitev davka: objekti vpisane dediščine so lahko povsem oproščeni davka na dedovanje, zdravstvenih izdatkov ali davka na darovanje, tako da so nekateri objekti povsem brez davka. Primer je Poljska, kjer je 'davek na dediščino 0%, če sklene lastnik pogodbo v skladu z zakonom in z lokalnim konservatorjem. V drugih primerih je davek 50%. Darilna pogodba je v primeru zaščitenega objekta znižana na 15%, doplačil za zdravstvo ni. Prav tako ni lokalnih davkov za zgodovinske spomenike, razen če niso uporabljani za poslovne namene'.

●        Znižanje davka: v nekaterih primerih so lahko davki znižani. 'Na Nizozemskem je to znižanje za lastnike objektov, ki so vpisani v listo spomenikov, vse do 80% sredstev za vzdrževanje in prenovo, odvisno od njihovih prihodkov'.

●        Znižanje davka: lahko je urejeno tudi pri davku na dohodek, kar je učinkovitejša rešitev. 'V Španiji je lahko pri uporabi, prenovi in odprtju zgodovinskih objektov javnosti tako znižanje vse do 25%, a le, če je objekt v štirih letih brezplačno odprt za javnost štiri dni na mesec'.

●        Odstotno znižanje davka: v nekaterih primerih je lahko uporabljeno tudi procentualno znižanje. To je navadno tam, kjer so spodbude vezane na davek na dodano vrednost (VAT). Na primer v Španiji so zgodovinski objekti obdavčeni z nižjim davkom na dodano vrednost v višini 7%, medtem ko je običajen davek 16%.

 

Darila

 

Upravljalci dediščine – ne glede na to ali prihajajo iz zasebne ali javne sfere – ne morejo direktno nižati davščin, ne glede na tipe sredstev. Tudi darilna sredstva lahko igrajo pomembno vlogo pri delih na dediščini in so pomembna celo pri velikih multinacionalkah.

 

Preprosta oblika so tudi članarine, ki omogočajo plačnikom, da so dejansko vpleteni v dnevne aktivnosti in dogodke, bolj kakor običajni obiskovalci. Za institucije so članarine stalen dohodek, ki pripomore k uresničevanju njihovega dela. Skladi lahko predvidijo tudi višje zneske za določene cilje, ki jih darujejo člani.

 

V primeru posebnih potreb je lahko uporabljen tudi sistem javnega zbiranja (zbiranje denarja preko digitalnih medijev). Samoprispevek ni nova iznajdba, a nove tehnologije omogočajo zbiranje sredstev za vnaprej določen cilj, od izdajanja knjig do prenove zgodovinskega objekta. Kar se v zgodovini ni spremenilo je le to, da je za pridobitev čim večjega števila vlagateljev  potrebno vlagati veliko napora za izvedbo teh postopkov. Mreže kot so GoFundMe, Kickstarter, Classy in mnoge druge pomembno lajšajo poti do učinkovitega in uspešnega zbiranja sredstev po medmrežju, še posebej, če so strokovnjaki vključeni v marketing. Učinek je enak kot je bil v zgodovini, korak za korakom. Kdorkoli lahko pri tem sodeluje, lahko tudi pri več elementih, pomembni so tudi najmanjši koraki.

 

Davčne ugodnosti so uporabljene tudi za sofinanciranje v večini držav: 'Darovalec (posameznik, poslovnež ali družba), ki finančno podpira aktivnosti zaščite in prenove kulturnih dobrin, mora biti udeležen tudi pri manjšanju davčnih obveznosti'. Primer je Italija: 'Art Bonus regime' omogoča 65% olajšave posameznikom, nepridobitnim organizacijam in družbam, ki podpirajo prenovo in vzdrževanje kulturnih dobrin (spomenikov, zgodovinskih zgradb, umetniških del) ali javnih kulturnih institucij (muzejev, knjižnic, arhivov, arheoloških najdišč, parkov)'.