Rethink Heritage

Tradicija je v naši kulturi izjemno pomemben sestavni del, še posebej v arhitekturi. Časi se spreminjajo, kot tudi materiali, orodja in okoliščine, prav tako potrebe in uporaba. Temeljni elementi arhitekture so zavarovanje pred zunanjimi vplivi, udobje in seveda kultura – vse to s pomembnim vplivom na gospodarstvo. Danes to razumemo kot trajnostni razvoj.

Teorija: arhitektura se je razvila iz najpreprostejših rešitev v zgodovini do najzahtevnejših v današnjem času. Začelo se je z najpreprostejšimi materiali kot so zemljine in glina, ruša in šota, nadaljevalo se je z lesom, končno s kombinacijo materialov, ki jih uporabljamo danes.

Naravni viri: ruša, šota, glina

Ruša je sestav zemlje in trav, šota nastaja v močvirnih tleh. Rušo in šoto režemo s posebnimi lopatami, ki določajo obliko in velikost tega gradbenega elementa. Vgrajeni so vedno izmenično, drug proti drugemu. To ni le praktično in trdno, pač pa tudi izjemno lepo.

Surova glina je kot posebna vrsta zemljine uporabljena najprej kot pisé, butanje in kot čerpič. Pri tem je najpomembneje, da so ti materiali uporabni še po svojem razpadu, medtem ko žgane gline, opeke, kasneje ne moremo več uporabljati.

Naravni material: kamen

Najstarejše zatočišče je dajala človeku naravna podzemska jama, kasneje jo je izkopal tudi sam. Druga stopnja razvoja pa je zatočišče, sestavljeno iz najdenega kamna, ki ga je moral seveda zgraditi.

Te strukture so bile grajene brez veziva, lepila ali malte, kot suhozid. V tej tehniki so grajene tudi velike arhitekture: Atrejeva zakladnica v Grčiji sega skoraj do petnajstih metrov (notranje višine), zgrajena pa je bila v drugem tisočletju pred štetjem.

Kamnite konstrukcije so lahko grajene brez veziva ali pa z glino, končno tudi z malto.

Les

Najenostavnejša esena struktura je palisada, sestav navpičnih tramov ali hlodov, ki so zapičeni v zemljo. Tako so grajeni na primer okrogla bivališča, imenovana 'crannog' na Irskem.

Preplet je že uporabnejši, ej kombinacija nosilnih vej, ki so prepletene s tankimi vejicami. te konstrukcije so ponekod prekrite tudi z glinastim obojem.

Trdne konstrukcije so sestavljene iz tramov, ki jih sestavljamo izmenično drugega preko drugega. Ti sestavi so lahko prekriti in zatesnjeni tudi z glino ali pa z ometom.

Kombinacije

Poznamo različne konstrukcije raznih materialov, eni nosijo, drugi prekrivajo ali tesnijo.

Najbolj razširjene so kompozicije kamna ali opek, prekrite z ometom, tako da osnovnega materiala sploh ni videti.

A razvoj ni vedno tudi najboljši: najbolj znan je primer azbestnih materialov, ki so bili imenitni učvrščevalni elementi v betonih, a so bili kasneje prepoznani kot rakotvorni in človeku prav neprijazni.

Praksa tradicionalnih materialov v arhitekturi potrjuje njeno široko uporabo po vseh deželah.

Arhitektura je sestav možnosti: najbolj so uporabljani seveda najdosegljivejši materiali ali pa tisti, ki jih je najpreprosteje obdelovati. Kamen lahko uporabimo kjerkoli, je odporen na vlago in je trden, a je težak in težko obvladljiv. Prav zato ga uporabljamo predvsem za nosilne elemente in za temelje.

Les omogoča najraznovrstnejše strukture, najzanimivejše so zagotovo 'stave churches' v Skandinaviji, tudi v vzhodni Evropi. Glina je temeljni material za gradnje v Panonski nižini, gips v Španiji, belo prebeljen kamen pa je doma po vsem Sredozemlju.

Vsa značilna arhitektura je plod vplivov narave, časa in ljudi. Najgospodarnejša arhitektura je doma v krajih s pomanjkanjem lesa: 'crack constructions' je moč najti le v Angliji (Oliver 1997), kozolec pa je izjemna arhitektura lesa v Sloveniji, kjer je les pač na voljo (Juvanec 2oo7). Značilnost vernakularne arhitekture ni le v podobnosti, pač pa v različnosti.

Pomembna je vsa arhitektura in ni ne najboljšega materiala in ne konstrukcije. Arhitektura je plod potreb, možnosti narave in zmožnosti graditelja.