Rethink Heritage

Načela

Najstarejše človekovo bivališče je bila nedvomno podzemska jama. V začetku je bila to naravna jama, kjer je človeka varovala s petih strani. Šesto stran, vhod, je moral varovati vodja družine in to je bila aktivna naloga s preprostim orožjem in rokami. Jama je naravno zatočišče, kočo pa je moral pračlovek zgraditi sam (Oliver 2006). Uporaba pameti, ob fizični moči, je prišla kasneje, z ognjem.

Ogenj seveda ni človekov izum. Narava ga je poslala na Zemljo z nevihtami in s strelo, a je moral za njegovo izrabo človek prilagoditi predvsem svojo misel. Šele ko je odpravil strah, je lahko ogenj pričel uporabljati v vsakdanjem življenju. Strah pa je ostal pri živalih, medtem ko je človek uporabil ogenj za kuhanje, pečenje, svetlobo in za varovanje (Egenter 1992).

Teoretično kaže prav ogenj socialni razvoj družbe. Gre za kroženje – prav kakor prvotna družba -, ko se učinek ognja širi v krogih: s toploto, svetlobo, vidnostjo in z varnostjo. V resnici gre za niz problemov: v središču je ogenj prevroč za uporabo, je nevaren za požar, uporaben je le s prednje strani (zadaj je senca in hlad). Večji ogenj predstavlja večji učinek, a tudi večjo nevarnost. To je vzrok za skrbno načrtovano ognjišče, ki v prvih poskusih zgraditi hišo predstavlja tudi njen razvoj.

Odnos med temi problemi so v arhitekturi neodvisni od velikosti ali zahtevnosti projekta: a so enako pomembni tako za najmanjše kot za kompleksne zgradbe. (Lehner 2016).

Načela gradnje bivalne hiše z se začnejo z ognjem in z vsemi njegovimi značilnostmi – centrom in radiacijo, kar vodi do uporabe in oblikovanja  preproste geometrijske oblike: kroga. Krog razumemo kot geometrijsko mesto točk, ki so enako oddaljene od središča. To je enako kot pri prvotni družbi, kjer smo imeli vodjo in ostale umeščene v krog, ki je predstavljal enakost vseh (Egenter 1992). Zasnova klasične grške družbe sledi konstrukciji enocelične hiše z ognjiščem na sredini in s krožno zunanjo obliko. To je tudi princip Platonove zasnove države.

Teoretično ima hiša tri temeljne elemente: temelje kot povezavo telesa z nosilnimi tlemi, telo s stenami, ki organizirajo uporabnikovo delo, in seveda streho, ki varuje pred zunanjimi vplivi v navpični smeri.

Izvedbe

Prvotna hiša je nedvomno rezultat pračlovekovih mentalnih in fizičnih sposobnosti, ki zajemajo potrebe, možnosti, naravne danosti in njegove sposobnosti, da te zahteve združi v uporabno celoto. Ogenj kot pojavna oblika torej kaže oboje: shemo družbene ureditve in konstrukcijo, ki določa obliko hiše. To predstavlja osnovo tako za oblikovanje tlorisa kot prereza.

Kamen ima nedvomno daljšo življenjsko dobo od lesa, zato je nemogoče govoriti o arhitekturni zgodovini v njegovem dejanskem kronološkem razvoju (Lehner 2016)

Zgradba hiše se začne z varovanjem njene vsebine – v prvi vrsti ognja, ljudi in živine. Kjer je bil na voljo les, je uporabil tega, v kamnu se je moral naučiti konstrukcije premoščanja razpetin, to je korbeling (Juvanec 2013).

Najstarejših zemljank ne poznamo prav dobro, več je znanega o okroglih konstrukcijah palisade, kot je na primer crannog na Irskem (na Škotskem mu pravijo 'crannag'). Okrogel tloris je prekrit z leseno konstrukcijo tramov, prekrit s slamo. To sega v četrto tisočletje pred štetjem.

Manjše okrogle konstrukcije kot so grobnice, je moč najti v Jemnu, ob meji s Savdsko Arabijo: arheologi jih umeščajo v 5. tisočletje (Steimer 2001). Nawamis v Arabiji je star okrog pet tisoč let: danes ga najdemo v imenitnem stanju in v prvotni obliki. Nuraghi, kot okrogla vojaška in informacijska arhitektura, grajena tudi v tri nadstropja, se pojavijo v drugi polovici drugega tisočletja pred štetjem.

Sredi 16. stoletja se pojavijo pastirska zatočišča, predvsem v kamnu, 'tipi' kot prenosni šotor iz platna in tramov, so uporabljali Indijanci dve stoletji kasneje. Uporaba daljših elementov je omogočila tudi daljše in uporabnejše tlorise, s tem pa je osnovno obliko kroga spremenila v pravokotnik, ki omogoča večjo uporabo.

Klasična hiša se začne kot ognjiščnica, kje je bil ogenj na sredini in odprt. naslednja stopnja razvoja je dvig ognjišča do uporabne višine človeka, a je bil ogenj še vedno odprt, neprijeten in nevaren – tako za konstrukcijo kot za zdravje človeka. Premik k steni je bil nujen, da je omogočil več aktivnosti v sredini prostora. Največji korak pa je gradnja peči, ki je ogenj sicer zaprla, a je dim še vedno izpuščala v prostor. Dejanski začetek moderne hiše pa je obrat peči, ki je odprl žrelo v predprostor, 'hiša' kot osrednji bivalni, delovni in spalni prostor pa je postal čist – brez dima, a topel. Predprostor se je spremenil v črno kuhinjo. Ta ostane črna vse do namestitve dimnika ob peč samo.

Zdrava in udobnejša hiša se je torej razvila z ognjem in z njegovim zaprtjem ter premikom v kuhinjo, ki postane nekak prehodni prostor med glavnim vhodom v hišo in zadnjim vhodom na delovno dvorišče. Dodane sobe lahko sledijo 'hiši' ali pa se odpirajo iz kuhinje. Shrambe, kašče, kleti in kasneje hlevi so dodajani predvsem v drugih etažah.