ARHITEKTURA GLINE, ČERPIČA
Glina je naravni material. Možno jo je vgrajevati kot enotni gradbeni material ali pa kot zidake.
Čerpič so na zraku sušeni oblikovani glinasti zidaki, opeka pa je že pečena v pečeh. seveda je opeka mnogo obstojnejša in trdnejša (Vegas Mileto 2007).
Princip 'blatnjače' je sestav gnetene gline, vode in slame, ki na zraku v času otrdi in postane trden, a krhek material. Učvrstitev z vlakni je nujna, v panonskem svetu za to uporabljajo slamo, v Franciji tudi kamen (Juvanec 2010).
Glina mora biti pregnetena, bodisi z nogami ali z rokami. Konstrukcije so tako brez kakega posebnega reda, razen seveda s čerpičem, kjer določajo debeline zidov odnosi njegovih dimenzij. Razsežnosti določa uporaba, tako za človeka kot za živali, hrano in krmo.
Blatnjača je sestav zidovja, kjer je glina gnetena. Osnovna tehnologija je grobo gnetenje z nogami, potem pa ročno gnetenje, oblikovanje kep in njihovo sestavljanje v zid. Za boljši oprijem v zidu je treba kepo zalučati vanj z veliko močjo. Neoblikovana stena se suši kak dan, a jo je treba najkasneje po treh dneh obsekati s sekiro in ustvariti želeno debelino stene in njeno ravnino.
Glinasta stena mora biti učvrščena. V Sloveniji uporabljajo za to brinove veje, redkeje slamo, ki pa je značilna za utrjevanje butane gradnje. Glinasta stena se trdi s časom, z leti postane tako trdna, da je ni več mogoče rezati ali vrtati vanjo. V Sloveniji lahko najdemo take konstrukcije, stare tudi nekaj sto let, v imenitni obliki in trdni konstrukciji.
Butanje je bolj znana tehnologija in je boljša ter predvsem hitrejša od tiste pri blatnjači. Načelo butanja je vnos zgnetene gline (glina, voda in pesek, tudi slamnata vlakna) med dva lesena oboda, potem pa to maso zbijajo ali butajo bodisi z nogami ali z lesenimi tolkali, da iztisnejo iz nje ves zrak in zračna gnezda (Juvanec 2010). Glinasta stena seveda ni posebno trda in nima dolge življenjske dobe kot na primer kamen. To pa uravnava predvsem redno vzdrževanje. Manjše razpoke je moč popraviti z mešanico gline in vode.
Izbrano glino, pesek in vodo mešamo z nogami ali z rokami – odvisno od količine. Leseni okvirji so visoki kakih 50 cm, da omogočajo enodnevno delo: po utrditvi mase ga dvignejo in tako zid raste. Pri tem so zanimive povezave lesenega oboja: lesene palice, ki oboj vežejo, kasneje izvlečejo ostanejo pa luknje. Te so kasneje imenitna priložnost za vstavljanje konstrukcije pri popravilih in vzdrževanju zidu. Dokler ne služijo temu namenu, luknje omogočajo prezračevanje.
Butana stena mora biti učvrščena z dodatnim materialom, s slamo ali s kamni. Slamnata vlakna morajo biti dolga kakih sedem centimetrov – daljša delujejo in se krčijo ter v glini ne delujejo več.
Medtem ko je gradnja moško delo, je vzdrževanje žensko, za to skrbi gospodinja sama, vsaj enkrat letno. To je navadno vezano na kake praznike: hiša mora biti popravljena in prepleskana vsako leto, navadno za veliko noč, spomladi. Apneni oplesk zakrije tudi vse manjše razpoke, z belo barvo pa to delo tudi manifestira navzven, ne nazadnje je to ponos gospodinje.
Hiše ali stolpnice, vse do enajstih nadstropij v Jemnu, so grajene v sistemu butanja (Oliver 2003, Vellinga 2007). Imajo nekak samovzdrževalni sistem, kjer so stene nagnjene navznoter, da jih dež namaka in vlaži možne razpoke (Juvanec 2010). Barvanje na roko predstavlja tako le še vidnost, sistem deluje sam.
Čerpič ali adobe je sistem, kjer je glina sušena na soncu v obliki zidakov. Glino, agregat in vodo mešajo z nogami, dodajajo slamnata vlakna in maso potem polnijo v lesene okvirje. Po nekaj dneh vzamejo zidake iz njih in jih obračajo na soncu, da jih zrak osuši. Zidaki so dokaj trdni, a so krhki in ih je treba vzidavati z veliko previdnostjo.
Sistem manjših elementov je vedno odvisen od njihovih razsežnosti oziroma od odnosa med njimi. Sestavljanje zidu namreč zahteva nekatera pravila, ki so za njegovo trdnost nujna. Gre za prekrivanje tako v tlorisu kot v prerezu, za izmeničnost v vogalu in za odnose dolžine, širine in višine. Ta odnos določa možne debeline zidu, ki so lahko predelne ali nosilne in se ločijo predvsem po debelini (Juvanec 2010).
Okvir za čerpič – enako kot za kasneje pečeno opeko – je prvotno lesen, kasneje zaradi daljše življenjske dobe in večje eksaktnosti tudi jeklen. Mešanica gline, peska in vode z učvrščevalcem (slamo) vnesejo v kalupe, jih stisnejo in poravnajo. Po nekaj dneh, ko se masa strdi, so okvirji odstranjeni, čerpič pa do kraja posušijo na soncu.
Zid iz čerpiča je – kakor tisti iz opeke – sestavljan s preklapljanjem in prekrivanjem v vseh smereh, tudi v višini.
Verjetno je ta sistem prišel v Evropo iz severne Afrike in se razširil v dežele, kjer je doma glina.
Preplet je enak sistem glinasti steni, le da je obrnjen: medtem ko je glinasta stena utrjevana s slamo, je preplet trdna konstrukcija lesenih vej, ki je kasneje tesnjena z glino. Ta zapre odprtine med vejicami in poravnava zunanjo in notranjo površino. Preplet sam je namreč konstruktibilen, ločuje, a prepušča tako veter, hlad, vročino in poglede. Je imenitna priložnost za hrano in krmo, ki zahtevata za hrambo sušenje.
Preplet z glinastim polnilom je konstrukcija trdne lesene osnove, ki je navzven obdana z glinastim ovojem. Pri tem se postavlja vprašanje: ali je to lesena konstrukcija, obdana z glino ali je glinasta konstrukcija z lesenim jedrom.
Ta sistem se uporablja kot polnilo med lesenimi konstrukcijami, predvsem zatrepov, v panonskem svetu pa tudi za stene gospodarskih poslopij.
Proporcijski sistem je izjemno pomemben element sestava iz manjših delov in določa tako debelino sten kot njihove razsežnosti, širine in višine. To je manj pomembno pri butanju, bolj pa pri zidakih (pri čerpiču in opeki) in pri lesenih konstrukcijah.
Zidak s svojimi razsežnostmi določa vse dimenzije zidu, s tem pa objekta kot celote. Zato je proporcijski sitem tako pomemben. Njegova osnova je mreža, v katere so vpete vse razsežnosti.
Modularne razsežnosti so pomembne tako za čerpič kot za opeko, so odraz proporcijske teorije, ki določa prakso.
Najosnovnejši sistem modularne skladnje uporablja dvojenje:
1, 2, 4
kot višino, širino in dolžino. Modul 4 (dolžina) je postavljen kot dvojna vrednost širine 2 in 1 je njena polovica (višina). To dopušča debelino zidu kot 2 ali 4 – ožji zid je le predelni, debelejši pa nosilni.
Proporcijska teorija deluje ne glede na velikosti. Notranje stene so predelne, zunanje nosijo, predvsem pa tudi osamijo, seveda je tukaj govora o toplotni osamitvi, ki je za bivanje še kako pomembna.