KONSTRUKCIJE V KAMNU
Kamen je naravni material, v naravi se pojavlja kot skala ali kot zdrobljen v manjše kose, tudi v prah. Kot material je trd in ga je težko obdelovati. Dobro prevaja toploto in mraz, je torej slab izolator.
Lahko ga uporabljamo na razne načine: kot zbran, surov in neobdelan kamen, klesan v enake oblike, sestavljan je lahko kot suhozid ali z vezivnim materialom.
Najpreprostejša konstrukcija kamna je zid, potem preklada. Dolgi, tanki in nosilni kamni za ta namen se težko najdejo, zato je moral človek za premoščanje razpetin iznajti druge oblike: korbeling in obok.
Korbeling je način previsevanja horizontalnih slojev. Korbeling v prostoru tvori nepravo kupolo, ki prenaša le navpične sile.
Obok pa je sestav klesanih kamnov, ki za gradnjo potrebujejo oporo in je nosilen šele, ko se konča s temenskim kamnom, ki konstrukcijo zaključuje. Vodoravne sile, ki pri tem nastopajo, prenaša v stranske opore ali v stranske zidove.
Prostorski kompoziciji sta le neprava kupola v korbelingu in pa prava kupola (Rovero 2014).
Suhozid: zbran in izbrani kamen
Najpreprostejši objekti so lahko grajeni v surovem kamnu, zbranem po pašniku. Čiščenje pašnika je nujno, za zdravje živali in za rast trave. Taki kamni so brez oblike in raznih velikosti, zato pa je nujno znanje in izkušnje graditelja. Vsak kamen mora sesti na izbrano mesto in tam delovati: prekrivati in spajati.
Za korbeling kot prostorsko konstrukcijo horizontalnih plasti kamna je potrebno vrhunsko znanje in ga najdemo že v prazgodovini. Na meji med Savdsko Arabijo in Jemnom so grobnice, ki jih datirajo v peto tisočletje pred štetjem (Steimer 2001).
Suhozid iz lomljenca
Kamnite plošče enakih debelin so plod lomljenja v kamnolomu in omogočajo eksaktne konstrukcije, ki v neoblikovanem kamnu niso mogoče. Tako so lahko ravni zidovi res ravni, strehe pravilno oblikovane.
Kakorkoli, kamen mora biti prirejen na manjše kose, klesanje pa omogoča še posebne elemente kot so preklade, odprtine, zanke, ognjišča, ravne preklade in eksaktne strešine, okrasne kamne kot poudarek prostora, line in klopi.
Konstrukcije klesanega kamna
Le klesan kamen omogoča res ravne zidove in nadzorovane elemente kot so zaključek strehe, odkap ali prag. Konstrukcije iz klesanca so tudi grajene hitreje.
Kamen z veznim materialom
Pri nekontrolirani obliki kamna so potrebni popravki: to je mogoče z drobnimi kamnitimi zagozdami (Gallarusov oratorij na Irskem) ali pa s peskom in glino. tekoč material zapolni vrzeli in uredi ležišče.
Poseben postopek pa je izravnava površine, ko židek material prekrije vse neravnine, da zapre pot vodi in onemogoči gnezdenje nezaželenim insektom.
Obok in kupola
Najpreprostejše konstrukcije se začno z menhirjem, a to še ni arhitektura. Samostojen kamen je lahko le označba, spomin, lahko pokaže tudi pot.
Dva menhirja, ki sta prekrita s ploščo, pa že predstavljata zametek prostora. Arhitekturno je to prvi zametek zatočišča, zavarovan s treh strani. Več dolmenov, ki so postavljeni v vrsto, pa že tvorijo uporabnejši prostor: koridor ali hodnik. V predzgodovini so jih uporabljali za grobnice (Sardinija, Juvanec 2004, Bretanija, Francija, Juvanec 1998).
Naslednji korak je korbeling s previsevanjem vodoravnih plasti kamna. Najpreprostejši korbeling v prostoru je vzdolžni, najdemo ga že v grobnih celicah egipčanskih piramid.
Korbeling v prostoru, tridimenzionalno, predstavlja nepravo kupolo. Ta je vedno okrogla, vsaj v temenu, čeprav ima lahko tudi kvadraten ali ovalen tloris. To lahko gradimo brez vseh podpornih sistemov, le z rokami in s pametjo.
V prvem tisočletju pred štetjem so Etruščani izumili obok, ki predstavlja pot v najnaprednejše gradbene sisteme.
Obok prenaša vertikalne sile, a jih preusmerja tudi v vodoravne, za kar rabi podporne zidove ali stranske zidove. Vsak element oboka mora biti skrbno klesan, da se stranice dotikajo druga druge, posebej sklepnik, ki konstrukcijo zaključuje. Pomembni so tudi kamni na stiku med obokom samim in vertikalnimi elementi, zato so tako sklepnik kot ti kamni pogosto ornamentirani, da kažejo svoj pomen.
Treba je povedati nekaj dejstev: obok so izumili Etruščani. Rimljani so jih pokorili in obok razvili v treh dimenzijah in ustvarili kupolo. Tako obok kot kupola pa rabijo stranske opore, ki so lahko grajene v suhozidu, z vezivom, tudi v betonu, ki so ga poznali že Rimljani.