KOVAŠTVO
Kovaštvo je obrt kovanega železa. Kemična sestava je Fe (ferrum) in ga je možno taliti pri temperaturi
preko 1500 stopinj. Surovo železo dobimo s taljenjem v plavžih, kjer uporabljamo predvsem oglje in koks, naprednejše peči so tudi električne.
Železo se v zgodovini pojavi v drugem in prvem tisočletju pred štetjem, takoj po bakreni in bronasti dobi. Uporabljali so ga predvsem za hladno orožje, za strelice, meče in nože. Danes je železo v uporabi predvsem kot jeklo (to je železo s kontroliranim odstotkom ogljika), ki pa na površini rjavi in s tem propada. Zato danes proizvajajo tudi druge vrste jekla, predvsem nerjavno. Jeklo je uporabno tudi za največje konstrukcije, a je nevarno zaradi nizke stopnje ognjevarnosti.
Surovo železo je težak material in ga je moč kovati s kladivom, ko je segret in takrat mehak. Ko se shladi, je spet trdo in ga je mogoče uporabljati predvsem v palicah ravnih, pa tudi v spiralnih oblikah.
Najpreprostejši element kovanega železa je žebelj, ki veže dva konstrukcijska elementa, predvsem v lesu. Žebelj ima veliko glavo in vzdolžno, konično telo s konico na koncu. V konstrukciji deluje potem, ko se deformira. Enako je z lesenimi klini, ki morajo imeti na zunanjih straneh dostop do zraka in vlage. Žeblje vidimo na zunaj, notranji, delujoči del, je neviden. Danes uporabljamo predvsem industrijsko izdelane žičnike, ki pa imajo po vsej dolžini enako debelino.
Kovani okenski križi so pomemben del vernakularne arhitekture za zaščito pred vdorom. Preprosta hiša je navadno enonadstropna in tako so okna razmeroma hitro dosegljiva. Okenski križi varujejo vsebino, tudi dekleta pred fanti, dokler se ne omožijo. Nekdaj je bilo to mnogo pomembneje kot danes.
Kovane rešetke so lahko preprosti križi, ki le delno zakrivajo odprtino, a prepuščajo tako zrak kot sončne žarke. Povezave križev so lahko kovane ali pa uporabljajo železne kovice. SO zelo pomemben element kmečke hiše. Vernakularna arhitektura ne pozna dekoracije, a je dekorativna (Juvanec 2009): okenski križi so predvsem uporabni, a so pomembne tudi njihove izvedbe. Nastopajo kot preprosti križi, kot zahtevne mreže ali celo kot ornament.
Tehnično so te mreže zaradi varnosti vgrajene v konstrukcijo zidu. Nekatere so pritrjene tudi od zunaj in le redko nastopajo z možnostjo odpiranja. To seveda manjša stopnjo varnosti.
V kovanem železu pa nastopajo tudi naoknice, ki niso namenjene le varovanju, pač pa tudi preprečujejo vdor svetlobe in vlage,, celo kot zvočna zaščita. V krajih s kovaško obrtjo je mir še kako pomembnem. Naoknice so izdelane iz železnih plošč, ki jih nosijo trakovi ali prečke z nasadili na eno strani in s preprostim zapiralom na drugi. Železo rjavi in ga je treba redno vzdrževati, predvsem je pomembno pleskanje, ki preprečuje rjavenje.
Najpomembnejša naloga vrat je odpiranje in zapiranje. Za to je okvir, tudi kot kovani trakovi, na eni strani zavit, da sede v nasadilo okvira odprtine, na drugi strani pa je zapah ali ključavnica. Prvi element omogoča odpiranje in drugi zapiranje.
Kovani deli utrjujejo tudi lesene dele odprtin: veliki žeblji na lesenih površinah večajo varnost, najdemo jih predvsem pri zgornjih srednjeveških gradovih. Poseben element pa je tudi tolkalo, ki omogoča glasovno delovanje, a je to moč najti predvsem v mestnih okoljih.
Najpreprostejša 'ključavnica', bolje rečeno zapiralo, je lesen tram preko vse širine vrat, ki onemogoča njihovo odpiranje navznoter. Ta tram se umika v odprtini zidu na obeh straneh. V Jemnu imajo še danes lesene ključavnice z luknjami, prav kakor jih v jeklu uporabljamo tudi danes. Ključi preprostih ključavnic so bili veliki in nerodni, zato so bili nekateri celo sestavljivi. Nekatere kašče pri nas uporabljajo gibljive ključe, za katere je ključen način odpiranja – tako je varnost bistveno povečana. velikost takih ključev je lahko tudi preko četrt metra. Kasnejše ključavnice so jeklene, saj uporabljajo vzmeti, ki morajo biti v jeklu – kovano železo je namreč trdo in krhko.
Kamnit obok je pomemben element konstrukcije kmečke hiše, ki odpira in veča uporabni prostor. Obok pozna predvsem prečne sile, ki konstrukcijo razpirajo, zato te sile prevzame kovana vez, kar omogoča gradnjo manj masivnih zidov. A kovinske vezi vežejo tudi lesene konstrukcije v notranjosti, saj so leseni stropni tramovi v zid le položeni. Te vezi so na zunanji strani vidne predvsem kot metrske zagozde.
Kovinske prevleke so v arhitekturi v uporabi predvsem v zadnjih desetletjih kot začasno kritje, predvsem v večjih industrijskih in vojaških zgradbah. Pomembnejša arhitektura je lahko krita z dražjo bakreno kritino, ki pa je zaradi cene redkejša. Svinec pa je cenejši, lahko obdelovan, a težak material, ki ga najdemo predvsem na Orientu pri kopališčih in pri religioznih gradnjah z zahtevnimi, predvsem zaokroženimi prostorskimi strehami.
Kovane mreže so v osnovi oblikovane kot dejanski križi ali mreže, ki onemogočajo vstop. Zanimivi so predvsem spoji, ki so lahko izvedeni s kovanjem prečke skozi prečko ali pa so spajani s kovicami, ki so lahko prav ornamentalni. Ponekod so konice zašiljene, da onemogočajo vstop, gostejše mreže pa so tudi dobra zaščita pred soncem.
Krašeni so tudi uporabni predmeti kot so svečniki, pa figure na strehi. Medtem ko so glinaste kokoši stalni okrasek, ki ščiti tudi pred zlimi duhovi, so kovani petelini uporabnejši: kažejo smer vetra ali pa preprosto proti severu.
Kovani izdelki na hišah so seveda značilnost krajev z razvito kovaško obrtjo, v Sloveniji predvsem na Gorenjskem: kraji z razvitim kovaštvom imajo celo kozolce vezane z žeblji – tega drugje kozolec ne pozna.
Orodje: peči, predvsem plavži, na Gorenjskem je znana povsem naša 'slovenska peč'; kladiva (tudi taka s pogonom preko mlinskega kamna); mehovi za dvig temperature ognja. Rezultati kovaštva pa so: žeblji, kovane mreže in priročni izdelki, ključavnice, svečniki in kajfeži, figure na strehah.