S
Secesija (konec 19.stoletja)
Umetniški slog s konca 19. stoletja, tesno povezan s secesijo, ki ga je leta 1897 oblikovala skupina avstrijskih slikarjev, grafikov, kiparjev in arhitektov, med njimi Josef Hoffman, Koloman Moser, Otto Wagner in Gustav Klimt. V slovenski arhitekturi tudi Jože Plečnik. Prej omenjeni umetniki so v znak protesta izstopili iz Združenja avstrijskih umetnikov zaradi njegove podpore bolj tradicionalnim umetniškim slogom.
Simbol
Predmet, beseda, podoba, slika ali dejanje, ki pomeni nekaj drugega brez naravnega razmerja, ki je kulturno opredeljeno. Vse, kar človek počne skozi življenje, temelji in je organizirano preko kulturne simbolike. Simbolika je, ko nekaj predstavlja abstraktne ideje ali koncepte. Nekateri dobri primeri simbolov/simbolike so predmeti, figure, zvoki in barve. Pomembni simboli in izrazi skupnih vrednot, tradicij in običajev so predmeti kulturne dediščine.
Slog/Usmeritev
Razlikovalni način, ki omogoča združevanje del v sorodne kategorije in kakršen koli značilen in zato prepoznaven način, s katerim je dejanje izvedeno ali artefakt izdelan ali bi moral biti izveden in narejen. Nanaša se na vizualni videz umetniškega dela, ki ga povezuje z drugimi deli istega umetnika ali umetnika iz istega obdobja, izobrazbe, lokacije, »šole«, umetniškega gibanja ali arheološke kulture.
Skupine stavb
Skupine ločenih ali povezanih zgradb, ki so zaradi svoje arhitekture, svoje homogenosti ali mesta v krajini univerzalne vrednosti z vidika zgodovine, umetnosti ali znanosti.
Snovna dediščina
Sestavljena je iz fizičnih virov kulture, ki se proizvaja, vzdržuje in prenaša v družbi ter je prežeta s kulturnim pomenom. Materialna kulturna dediščina se lahko nanaša na: kraje človeškega bivanja – vključno s stavbami, vasmi in mesti, strukture, dokumente in arhive, umetniška dela, ročna dela, glasbila, pohištvo, oblačila, predmete dekoracije, verske, obredne in pogrebne predmete; orodje in mehansko opremo in industrijske sisteme. >Kulturna dediščina
Socialistična arhitektura (1945 – 1980)
Preobrazba v času socializma je kot način življenja zahtevala kvalitativno spremembo koncepta poselitve na podlagi organske interakcije vseh treh elementov mesta: industrije, stanovanj in socialnih institucij. Funkcionalni vidiki arhitekture so torej doživeli ustrezno spremembo. Gre za poseben arhitekturni slog, dobro poznan v nekdanjih socialističnih državah, kjer so z množično kolektivno gradnjo reševali stanovanjski problem in problem porušenih objektov v drugi svetovni vojni. Nenazadnje tudi zato, da bi preostalemu svetu pokazali možnost sodelovanja narodov.
Spomenik
Predmet spominske ali simbolne vrednosti; tudi arhitekturna dela, monumentalna kiparska in slikarska dela, elementi ali strukture arheološke narave, napisi, jamska bivališča in kombinacije značilnosti, ki so izjemne univerzalne vrednosti z vidika zgodovine, umetnosti ali znanosti.
Standardi
Normativi za spoštljivo ohranjanje zgodovinskih krajev in objektov. Standardi se pri ohranjanju dediščine uporabljajo že vrsto let in se razvijajo še danes. Standard ponuja napotke za dobro prakso – dogovorjen način, kako izvajati potrebno, in združuje znanje strokovnjakov s tega področja. Standardi niso pravno zavezujoči, vendar se lahko uporabljajo kot podlaga pogodbenih dogovorov. Na jedrnat način znajo določiti boljšo prakso, pri čemer povzemajo trenutne pristope k ohranjanju zbirk in zgradb kulturne dediščine, v korist tako poklicnih konservatorjev kot tistih, ki jih zaposlujejo, naročajo ali delajo skupaj z njimi.
Stara egiptovska arhitektura (3750 pr. n. št-400 n. št.)
Stari Egipčani so zgradili pomembne arhitekturne spomenike, najbolj znani pa sta Velika piramida in Velika sfinga v Gizi. Zaradi lokacije Egipta in posledično pomanjkanja lesa, so bile zgradbe in spomeniki pretežno zgrajeni iz utrjenega blata, opeke in apnenca. Številne zgradbe so bile astronomsko poravnane, zgrajene z delom sužnjev.
Stara grška arhitektura (900 pr. n. št. – 300 n. št.)
Starogrška arhitektura je najbolj znana po templjih in po razvoju državljanskih in verskih idealov, ki so se odražali tudi v arhitekturi. Značilna je njihova raznolika paleta javnih zgradb, od gledališč na prostem in javnih trgov do javnih spomenikov. Arhitekturno oblikovanje je sprejelo visoko formalizirane dekorativne in strukturne značilnosti z jasnim razvojem arhitekturnega sloga skozi tri opredeljene redove: dorski, jonski in korintski.
Svetovna dediščina
Znamenitost ali območje s pravnim varstvom mednarodne konvencije, ki jo upravlja Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO), zaradi kulturnega, zgodovinskega, znanstvenega ali drugega pomena. Obstajajo tri vrste območij: kulturna, naravna in mešana.
Svetovna dediščina
Je območje kulturne dediščine mednarodnega pomena. Območje kulturne dediščine s posebnim pomenom za več narodov in etničnih skupin, ki je opredeljeno po znanstvenih merilih strokovnih organizacij in splošno priznano s strani Unesca. Gre za različna območja ali objekte, ki so vpisani na seznam svetovne dediščine Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO). Območja so označena kot »izjemna univerzalna vrednost« v skladu s Konvencijo o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine. Ta dokument je UNESCO sprejel leta 1972, uradno pa je začel veljati leta 1975, potem ko ga je ratificiralo dvajset držav. Zagotavlja okvir za mednarodno sodelovanje pri ohranjanju in zaščiti kulturnih bogastev in naravnih območij po vsem svetu.