Nujnost nadzorovanja in varovanja ogrožene dediščine je v zgodovini arhitekture prisotna že stoletja. Že stare civilizacije poznajo usmeritve vzdrževanja in obnove pomembnejših arhitektur. Po skromnih začetkih poznega osemnajstega stoletja je disciplina arhitekturne prenove našla svoje mesto tudi pri državnikih 19. stoletja, predvsem v Franciji, Angliji in Italiji. Kljub temu, da je bil glas strokovnjakov šibek, so imele akcije na tem področju pomembne rezultate v razvoju teorije. Doktrine so brez dvoma med najbolj razširjenimi akti, ki so oblikovali metodologije na mednarodni ravni.
Dediščina je za svoj obstoj običajno nemočna pred zunanjimi vplivi, kolikor nima formalno urejenega upravljanja in pravnih instrumentov. Razen nekaj izjem, je večina pravnih aktov za varstvo dediščine nastala v 19. stoletju, ko je začela naraščati zavest, predvsem za objekte, ki so bili povezani z osebno zgodovino pomembnih ljudi. Po drugi svetovni vojni je bilo ustanovljenih kar nekaj nadnacionalnih teles za prepoznavo, upravljanje in varstvo, za dvig pomena skupne lastnine najpomembnejših spomenikov.
Poglavje povzema predlagane poti sodobnega urejanja z dediščino, strategije za organizacije, ki se ukvarjajo z varovanjem dediščine in urejajo tako dostop kot vključevanje javnosti v procese varovanja.
Napisali Camilla Mileto, Fernando Vegas, Valentina
Cristini, Lidia-García-Soriano
Universitat Politècnica de València Definiranje dobrih praks v varovanju arhitekturne
dediščine in njihovo razvrščanje po vrednosti ni lahko. Vključuje projekte vse
od spominske arhitekture do ostalih tipov kot so vernakularna, vojaška ali
industrijska, ter posege v urbana, stanovanjska, arheološka ali krajinska
območja. Za opis sta bili izbrani dve znani nagradi z dolgo zgodovino na
področju snovne in nesnovne arhitekture z različnimi posegi varovanja, ki sta
mednarodno priznani in dosegljivi javnosti.
Tradicija je v naši kulturi izjemno pomemben sestavni del, še posebej v arhitekturi. Časi se spreminjajo, kot tudi materiali, orodja in okoliščine, prav tako potrebe in uporaba. Temeljni elementi arhitekture so zavarovanje pred zunanjimi vplivi, udobje in seveda kultura – vse to s pomembnim vplivom na gospodarstvo. Danes to razumemo kot trajnostni razvoj.
Teorija: arhitektura se je razvila iz najpreprostejših rešitev v zgodovini do najzahtevnejših v današnjem času. Začelo se je z najpreprostejšimi materiali kot so zemljine in glina, ruša in šota, nadaljevalo se je z lesom, končno s kombinacijo materialov, ki jih uporabljamo danes.