OKVIRNE KONSTRUKCIJE
Okvirne konstrukcije omogočajo razne vrste zapiranja sten, a so vendarle le okvir, ki zahteva zapiranje s polnili ali z obojem.
Okvir že po definiciji besede pomeni obod, zunanje meje. Največji problem je zavetrovanje: okvir sam je trden kakor njegov vogalni spoj: brez zavetrovanja je mogoče kvadrat ali pravokotnik preprosto zložiti – to je lahko posledica vetra, obtežbe, zunanje fizične sile ali slabo izvedenega vogala. Element zavetrovanja je diagonala, ki pa je lahko skrajšana tudi v obliki ročice. Ta je lahko masiven trikotnik, letev, tramič ali popolna diagonala. Najboljše zavetrovanje je seveda sistem diagonal, ki so vezane med sabo in tvorijo z obodom izjemno trdno konstrukcijo.
Šolski primer razvoja so strešne konstrukcije verskih objektov, ki se začnejo s kratkimi razponi in blagimi nakloni pri bazilikalnih strehah, se razvijejo v zahtevne konstrukcije v gotiki in končajo s tridimenzionalnimi strešnimi konstrukcijami v baroku. Ostrešje bazilike je tram kot poveznik, ki ga jača trikotna ojačitev po sredini. Gotske cerkve zahtevajo večje razpone in zahtevnejše konstrukcije, ki so pogosto dvojne z množico podpor. Gotska konstrukcija nosi najprej navzgor streho, spodaj pa kasetirani strop. Barok zahteva z vsemi svojimi okraski tudi zahtevnejše lesene konstrukcije, ki omogočajo polkrožne oblike, ki nosijo težke obloge vidnih elementov kot so na primer štukature in podobno.
Kozolec je najzanimivejša in najimenitnejša lesena konstrukcija slovenske kulture. To je prostostoječ, trden, stalen, pretežno lesen, odprt, a vedno pokrit objekt za sušenje in spravilo na letvah. Nekdaj je sušil žito, danes le še seno.
Kozolec ima vsaj dve zunanji konstrukciji, ki ju veže toga sredica. Po potrebi je lahko tudi daljši, a se polje ne veča, pač pa množi. Domačini pravijo, da je grajen kozolec v 'okna' (Juvanec 2007). Obstajajo najpreprostejše, stegnjene oblike, vse do dvojnega vezanega.
Konstrukcija sprednje in zadnje strani ter toge sredice je trdna: osrednja vzdolžna ploskev je brana, okvir, prepleten s prečkami in celotno kompozicijo zavetruje, čelni ploskvi pa sta trdni v prečni smeri in ju sestavljata stebra, poveznika, špirovci in ročice. Spodnji del predstavlja kvadrat – njegova širina je enaka višini od babe (temelja) do poveznika, zgoraj pa je enak kvadrat zavrten za 45 stopinj in z diagonalo sedi na zgornjem povezniku. Tako ima kozolec le dve razsežnosti: 'ena' in 'koren iz dve', kar predstavlja osnovnico kvadrata in njegovo diagonalo. Celotna višina tesarske konstrukcije je od babe navzgor 'ena' plus 'koren iz dve' polovic, kar pa se le za dober odstotek razlikuje od razsežnosti √3. kozolec je torej grajen le s tremi merami:
1, √2 in √3
Red, ki ga uporablja, ni zakon in ne recept, a je striktno upoštevan, saj predstavlja poenostavitev in izogibanje napakam pri delu. Zato so kozolci načelno narejeni enotno, a dva nista enaka, vsak nosi pečat svojega mojstra.
Redko najdemo kozolec v eno okno, najčešče jih ima dve ali tri, a dosegajo tudi do osem oken, najdaljši sežejo do 24 metrov.
Tod stoji že stoletja, tudi na nestabilnih tleh, na barju. Tam je vezan v pare, da je stabilnejši.
Večji kozolec stoji južno od Save in Ljubljanice, kjer so njive in polja večje kot na Gorenjskem in so zato tudi potrebe večje. Tudi konstrukcija tega temelji na kvadratu, a sega ta od babe do temena konstrukcije in od napušča do napušča: znotraj pa je vrisan drugi kvadrat, zavrten za 45 stopinj. Teoretično je tako notranji kvadrat vrisan v zunanjega.
Kozolci stojijo na vsem slovenskem etničnem ozemlju, razen v panonskem svetu in na Krasu, kjer imajo glino in premočan veter. John May navaja: 'Juvanec je napisal o kozolcu, da je to edina etnična arhitektura (May 2012). Kozolec je zagotovo največji dosežek slovenske kulture in ponos slovenskega naroda.
Okvirna konstrukcija s prekritjem je najboljša zaščita vsebine. Stene, prepustne za zrak lahko delujejo le pri sušilnicah in skladiščih, kjer je potrebno nenehno prezračevanje, drugi objekti zahtevajo popolno zapiranje površin. Okvir je lahko prekrit zunaj ali znotraj, za toplotno osamitev je lahko med tema dvema opnama tudi izolacija (žaganje, ostružki). Kadar je okvirna konstrukcija zaprta z notranje strani, je na zunaj vidna. Vsak oboj na zunanji strani je problematičen in ga je treba obnavljati.
Dimenzije tramov vernakularne arhitekture so okrog 15 x 15 cm (v starem sistemu čevlja tudi 12.5 x 12.5, po pol čevlja). Zunanji okvir deluje tudi kot osamitev: globoke sence tramov vztrajajo pri enakomernih temperaturah, tudi ko je sonce prav visoko (Juvanec 2012).
Zunanji oboj pa je imenitna zaščita tramov, s tem je življenjska doba konstrukcije občutno podaljšana. Pomemben podatek pa je, da so deske kot oboj cenejše od nosilnih tramov.
Oba primera sta uporabljana v tradicionalni arhitekturi, tudi tam, kjer je les dosegljivejši in cenejši. Tako uporablja vernakularna arhitektura vse naravne danosti (sonce, toplota, hlad, dosegljivost materialov in sposobnosti mojstrov), kar ni pomembno le za uporabnika in graditelja, pač pa enakovredno za izkoristek naravnih virov.
Vidna okvirna konstrukcija pa ima le polnilo. Okvir je kot pri prejšnjih konstrukcijah, za polnilo pa je uporabljen preplet, bodisi gol ali zatesnjen z blatom, čerpič ali opeka, v mestnih okoljih je to polnilo prebeljeno z apnenim beležem. Slednji primer je doma predvsem v krajih severne Evrope, zaradi kontrasta v barvah pa je izjemno dekorativen.
Les je idealen gradbeni material: je dosegljiv, lahko ga je obdelovati, na dotik je topel, je skoraj 'human' material, blizu svojemu uporabniku. Njegova kvaliteta zavisi od izbora vrst (nadmorska višina, gostota rasti, vremenske značilnosti, plodnost zemlje), a mora biti sekan v ustreznih časovnih obdobjih (predvsem pozimi, ko drevo 'spi' in ima manj življenjskih tekočin, pozimi je tudi transport iz gozda lažji, Juvanec 2012). Pomembno je sušenje (hrast zahteva kar sedem let sušenja in redno prelaganje), vpliva na njegovo zvijanje, ki je večje pri svežem lesu.
Zaradi vsega tega je les primeren in priljubljen material tako za mojstre kot za uporabnika.