Ostrešje
Ostrešje je ključni del zgradbe. Streha je zgornji del hiše, ki varuje predvsem pred vplivi z navpične strani, od zgoraj. ti vplivi so: voda (dež, sneg), veter in vročina ter seveda fizični posegi.
Streha je sestav nosilnega dela in prekrivnega materiala. Konstrukcija nosi oboje – nekatere nosilne konstrukcije so zaradi velikih razponov izjemno zahtevne in težke.
Ostrešje je lahko enojno ali dvojno. Večji razponi in večje obremenitve (kamen za krovni material) zahtevajo večje profile in zahtevnejše konstrukcijske rešitve. Zahtevnejša streha vernakularne arhitektura nastopa ponekod tudi na prav majhnih razponih, a je zato nosilnejša in dopušča večjo neeksaktnost. Primarna špirovca nosita slemensko lego, nanjo pa so položeni sekundarni špirovci, ki nosijo strešno oblogo. Trikotnik je izjemno trdna in nosilna oblika konstrukcije.
Najzanimivejši primer je slamnata streha v krajih z močnimi vetrovi (v Sloveniji burja na Krasu). Ima zidane zatrepe, ki previsevajo streho samo, notranja konstrukcija pa je gibka in se v vetru podaja: ko veter poneha, se vrne v prvotni položaj.
Ostajajo tudi enokapne strehe, a so to le na najpreprostejših objektih, naslonjenih na večjo zgradbo, najobičajnejša je dvokapna streha, ki ima lahko čope ali pa je zatrep odprt.
Naklon streh sledi zahtevam pokrivnega materiala. Strmejši naklon (nad 45 stopinj) je primeren le za kraje z mnogo padavin, običajni naklon je ena proti ena ali 45 stopinj, zaradi odtekanja vode. ta naklon je najboljši za slamo in za les (skodle, deske). Blažji nakloni zahtevajo pritrditve: korci so navadno obteženi s kamni, kovinske strehe z zakroji.
Kamen ni le dober material za temelje in konstrukcijo, prav primeren je tudi za streho, a to zahteva visoko znanje gradbenika. Najpreprostejši sistem premoščanja razpetin z odvodom vode je korbeling, a je omejen na krajše razpone, zato ga najdemo predvsem pri grobnicah in pastirskih zatočiščih. Ko gre za leseno ohišje, prekrito s kamnitimi ploščami, so lahko te debele in sedijo na naklonini same (zaradi velike mase) ali pa je treba tanjše plošče pritrjevati s klini ali z žeblji. Tako je kamnita streha danes draga in manj dosegljiva, nekdaj pa je bila za kraje z mnogo kamna edina rešitev.
Slamnata kritina: slama in trs sta najstarejša materiala za prekrivanje streh. Slamnata kritina sestoji iz stebel žit in je mehkejši in drobnejši material od trsa, ki raste v močvirnati zemlji in je močnejši, trši. Slama je obstojnejša, saj raste počasneje in se tudi počasneje suši. Otepi so položeni na vodoravne letve in jih vežejo z naravnimi vezivi kot so rafija ali pa s tanjšimi, gibkimi vejicami vrbja. Otepi so zunaj poravnavani z leseno desko. Običajno je klasje na zgornji strani otepa in visi v prostor – tako se slama počasneje suši, saj iz zrnja dobiva hrano še kar nekaj časa. Pšenična slama je primerna za vso streho, razen za sleme, kjer uporabljajo redkejšo, dražjo in daljšo slamo rži.
Skodle in deske uporabljajo povsod, kjer je les doma. Les ni le imeniten material za konstrukcijo, uporaben je tudi za strehe in za polnila.
Problem pri lesu je predvsem vlažnost in s tem povezano zvijanje, tako pri sušenju kot pri končni uporabi. To se kaže predvsem pri strehah.
Tramovi so spajani s tesarskimi zvezami. Zahtevnejše so trdnejše, preprostejše pa zahtevajo spojne elemente, predvsem moznike in kline. Z njimi je konstrukcija predvsem bolj povezana in trdnejša.
Skodle so kalane iz posebej izbranega lesa. V Sloveniji poznamo dva tipa: gorenjski in koroški način. Gorenjska skodla je kalana počasi in s pomočjo kladiva v 1.2 do 1.5 metra dolge elemente. Na streho jih postavljajo vzporedno, druga plast je zamaknjena in prekriva špranje med njimi (Juvanec, Zupančič 2014). Koroška skodla pa je manjša, dolga kakih 90 in široka do 10 centimetrov ter je postavljana na streho pod kotom, v dveh vrstah, vedno v nasprotnih smereh. Kalana je s sekiro z enim samim zamahom. V slovaških gorah (Tatre) imajo skodle pero in utor, vsakega na svoji strani, v preprosti obliki črke 'L'.
Skodlam s kalanjem ne ranimo žil, medtem ko jih pri žaganju v deske preprosto prerežemo. To je kasneje vir gnitja in s tem propada. Deske se zaradi prečnega žaganja bolj krivijo in imajo krajšo življenjsko dobo.
Skodle in deske so povsem različen tip, a jih uporabljamo za isti namen: prekrivanje strehe. Skodle so
starejši in preprostejši material, kalane so na roko s sekiro, deske pa so žagane na obrtniški način, vzdolžno.
Drugi sistemi lesene strehe zavisijo od dosegljivosti materiala, klimatskih pogojev in vrste lesa, tudi od spretnosti lesarjev. Predvsem verske zgradbe z raznovrstnimi tlorisi (apside, zvoniki, napušči, izzidki) imajo zahtevnejše strehe z več detajli (sleme, žlota, zaokrožitve, različni nakloni). Za to so primernejši manjši elementi, ki se bolj prilegajo konstrukciji, razen tega so kake gotske kostnice tudi prav majhne.
Največji problem strehe je sleme, saj ne deske in ne skodle ne moremo upogibati. Edina možnost je sestavljanje iz dveh elementov, kjer zgornji prekriva spodnjega in je postavljen tako, da spoj varuje pred vetrom. Posebni detajli so tudi spodaj, kjer voda odteka: rob je lahko prirezan po vsej širini ali pa je zašiljen, da je odtok zožen na čim manjši prerez. Ti detajli so dekorativni, a predstavljajo čisto uporabo.
Ravne in zapognjene opeke so možne le v žgani glini: ploščati elementi so lahko povsem ravnih profilov s prekrivanjem, lahko pa imajo po vzdolžnih robovih pero in utor (na eni strani ženski in na drugi moški princip). Načelno so to pravokotni elementi, le spodnji rob je lahko zaokrožen ali zašiljen.
Bistvena razlika med ploskimi elementi z utori in brez njih je debelina kritja: medtem ko so 'bobrovci' postavljeni dvojno, imajo v vzdolžnem preklopu štirikratno debelino, kar seveda bistveno veča težo. Elementi z utori, zarezami (od tod tudi ime 'zareznik') so postavljeni v eni sami ravnini in imajo v vzdolžni smeri le dvojno debelino. Taka streha je lažja, a je zareznike moč izdelovati v zahtevnejših obrtnih ali industrijskih delavnicah.
Ploščate krovne plošče imajo vedno tudi nos: za utrditev na letve.
Korci so tretji način, ki izhaja iz klasičnega Rima, kjer so imeli dva različna elementa: spodnjega in prekrivnega, ki je tudi spajal spodnja dva. Kasneje so sistem poenostavili v eno samo zapognjeno ploskev, ki pa mora biti na enem koncu večja kot na drugem, korci pa so postavljeni vedno izmenično, lahko tudi na vzdolžnih letvah. Korci omogočajo blažje naklone, saj imajo večjo višino, ki je sposobna odvajati večje količine vode. Enaki elementi so uporabljani tudi za sleme.
Ta kritina je najbolj razširjena v Sredozemlju in je znana pod imenom 'latinska kritina'.
Kovine so lahko uporabljene tudi za kritino, saj držijo vodo, a v vlagi tudi različno propadajo. Izbor zavisi od materiala, njegovih značilnosti, debeline in dosegljivosti (obrtniška ali industrijska proizvodnja).
Svinec je pogost material za streho, saj je mehak in ga je preprosto obdelovati, a je predvsem težak. Možno ga je oblikovati povsem poljubno, tudi za najzahtevnejše streh kot so orientalska kopališča, grobnice, cerkve, samostani. Svinec ne rjavi, na zunaj se prevleče s posebno oblogo, ki ga varuje.
Baker je prav tako mehak material in ga je mogoče zgibati na roko. Ne rjavi, na površini se prevleče s patino, ki ga varuje, razen tega pa tako spremeni barvo. Zaradi njenih značilnosti ji pravimo tudi 'žlahtna patina'. Za razliko od svinca je baker mnogo dražji.
Kovinske plošče so zaradi trdote v uporabi le ve zadnjem času. Gre predvsem za jeklo, ki na zraku in vlagi rjavi ter propada, nerjavno jeklo je zato mnogo primernejše. Jeklene plošče pa so lahko pred vlago zaščitene tudi s prevlekami, najboljša je galvanizacija s cinkom, plošče lahko barvamo z barvami ali plastičnimi premazi. Kovinske plošče spajamo z zakroji, zavihki.
Valovite plošče ne potrebujejo spojev, saj jih spajamo z valovi, so pa tudi samonosilne. Vzdolžni spoji so izvedeni kar s prekritjem.
Zlato je tudi razmeroma mehka kovina in je za prekrivanje zelo primerna – a predvsem tudi draga. Zato je uporabljeno le kot dekoracija, ki z bleskom kaže predvsem bogastvo. Pozlata je le vrhnja plast krovnega materiala, zaradi cene in pa zaradi možnosti, da ga nanašamo v izjemo tankih plasteh. Dome des invalides v Parizu ima pozlačeno streho iz 550.000 plošč, kar pa predstavlja dvanajst kilogramov zlata (https://frenchmoments.eu/dome-church-les-invalides/ 25.05.2021).
Drugi materiali nastopajo vedno v kombinaciji: na primer lesena, litoželezna, jelena konstrukcija strehe s ploščatimi elementi kot kritje.
Steklo je zelo uporaben material, je lahko prozoren ali le prosojen, raznih barv, a je krhek in težak.
Prozornost je zaželena predvsem pri večjih strehah športnih in javnih objektih, kjer je zaželena naravna svetloba. Lahko pa nastopa tudi v manjših površinah za posebne učinke, na primer pri orientalskih kopališčih, kjer prikazujejo manjše steklene površine zvezdnato nebo. Enako je tudi pri nekaterih verskih objektih.
Armirani beton nastopa predvsem kot ravne plošče ali rebraste plošče. Te omogočajo montažno postavitev, kar je hitra in razmeroma cenena konstrukcija. Švicarski Eternit je bil po drugi svetovni vojni izjemno uspešen, ko je zaščitil na tisoče ljudi – dokler niso odkriti strupenosti materiala, ki so ga uporabljali za učvrščevanje (armiranje): azbesta. Kasnej so ga zamenjali z minerlanimi vlakni.